V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno je po zahodnem delu naše države potekala rapalska meja (imenovana po podpisu pogodbe v Rapallu) med tedanjima kraljevinama Jugoslavijo in Italijo. Speljana je bila po rečni razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem.
Rapalska meja (vir 1)
V slogu takratnih vojaških doktrin sta obe državi mejo varovali in dodatno utrjevali z gradnjo vojaških objektov: na italijanski strani v naše kraje sega Alpski zid, jugoslovanska vojska pa je na svoji strani gradila Rupnikovo linijo. Potek nekdanje meje še vedno nakazujejo številni ohranjeni mejniki, obsežni sistemi podzemnih utrdb in bunkerjev. Italijani so svoje mogočne kasarne namenoma postavili na najvišjih in najbolj vidnih vrhovih meje, da so se dobro videle na jugoslovansko stran in že same po sebi kazale na to, kdo je na tej meji gospodar.
Alpski zid »Vallo Alpino« je utrdbeni sistem, ki so ga Italijani v pripravah na II. svetovno vojno gradili vzdolž celega alpskega loka, ob svojih kopenskih mejah s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo.
Italijanski Alpski zid je eden največjih evropskih utrdbenih sistemov. Najmogočnejši in svetu precej bolj znan del je varoval prehode dolin zahodnega alpskega loka (Colle di Tenda, Fenestrele, Bard, Exilles, Briancon, Colmers, Entrevaux, Brenner). Utrdbena linija od Genove do Reškega zaliva je bila dolga 1.850 kilometrov. Jugoslovanski (pretežno slovenski) del, imenovan tudi »Vallo Littorio«, pa je bil dolg 250 kilometrov in je segal od Jalovca do Reke.
Italijani so imeli dolgo in bogato tradicijo utrdbovanja in za takratni čas zelo moderen sistem gradnje. Prilagodili so ga terenu in na tak način izkoristili prednost težko prehodne naravne ločnice – Alpe. Mejo so utrjevali postopoma na celi črti, upoštevajoč ogroženost področja zaradi dostopnosti. Dograjevali in utrjevali so trdnjave, ki so varovale stare prehode že mnogo pred tem, ter izkoristili tudi njihove ostaline. Objekti tik meje sprva niso bili predvideni za dolgo bivanje vojske; le-ta bi bila razmeščena v vojašnicah v zaledju. A največkrat lahko razberemo le iz načrtov, da bi bili objekti zaradi vmesnih sprememb skoraj kot podzemni hoteli, z vso pripadajočo »udobnostjo«; s kuhinjami, sanitarijami, z zalogami pitne vode, elektriko, prezračevanjem ...
Najprej so, že pred koncem dvajsetih let prejšnjega stoletja, začeli graditi mrežo obmejnih cest. Same utrdbe pa so začele rasti v začetku leta 1932. Zaradi strogega varovanja načrtov so jih gradili le preverjeni Italijani iz notranjosti države, gradbišča so bila zastražena in kamuflirana. Domačini so smeli pomagati le pri izgradnji cest, pa še to največkrat le, če so se priključili fašistom. Načrte so med samo gradnjo zaradi pomanjkanja denarja ali preusmeritve na druga področja, tudi spreminjali. Dokončanje utrdbovanja vzhodnega dela je prekinil napad na Jugoslavijo, 6. aprila 1941. Razpoložljive vojaške enote so potrebovali na bojiščih. Objekti so ostali razoroženi in brez namembnosti. Okupatorji so jih velik del preventivno razstrelili iz strahu, da jih ne bi uporabili partizani ali angleški zavezniki. Po vojni so njihove uporabne dele, zaradi pomanjkanja materiala, porabili tudi domačini.
Sistem utrdb
Utrdbeno linijo naj bi v glavnem sestavljali dve obrambni črti:
Prva, varnostna cona »Zona di Sicurezza«, je potekala tik ob rapalski meji. A so utrdbe, kjer je meja segla čez razvodnico, postavili za greben, zunaj dosega nasprotnikovega ognja. Črta je potekala od Vršiča, Lepene, Bogatina, Lajnarja, Porezna, po razvodnem grebenu do Dol, mimo Hrušice, Planine, Javornikov, Snežnika in prek Gomancev do Reke.
Druga, cona za odpor »Zona di Resistenza« je bila tudi do nekaj kilometrov za prvo črto, odvisno od primernosti terena. Potekala je od Mangarta, Učje, po levih obronkih reke Idrijce do Idrije, skozi Godovič, Črni Vrh, Javornik, Nanos, Pivko, Milanjo, Jelšane in po obronkih Čičarije do Opatije.
Tema dvema so kasneje dodali še tretjo, razvrščevalno bojno cono »Zona di Schieramento«. Bila je v zaledju za obema črtama, kjer je bilo zbirališče čet. Tu so bili razmeščeni protiletalski topovi in težko topništvo.
Vse objekte, naj so bili vsekani v skalo ali zgrajeni iz betona, so izredno spretno kamuflirali. Materiali in oprema so predstavljali vrhunske tehnične dosežke. Sestavni del utrdb so bile tudi protitankovske ovire. Kot posebnost velja omeniti fotofoniko, komunikacijski sistem med objekti, ki je svetlobne signale spreminjal v zvočne.
V večjih krajih ob meji so gradili tudi celo vrsto vojašnic (Črni Vrh, Idrija, Spodnja Idrija, Cerkno, Petrovo Brdo), ki so bile namenjene za nastanitev različnih rodov vojske, financarjev in policije.
Skupno število italijanskih vojakov, ki naj bi varovali rapalsko mejo je bilo okrog 15.000. Enote so bile razdeljen na sektorje, ki so bili podrejeni trem poveljstvom armadnih zborov (V. Trst, VI. Trbiž in XI. Videm).
Utrdbe danes
Mejni svet je še vedno dodobra zaznamovan z ostanki Alpskega zidu. Nekatere bunkerje je zaraslo grmovje, a kar jih niso razstrelili, so po zaslugi imenitne gradnje, na ogled še danes. Naprimer, kasarne v Lepeni, na Črni prsti in na Poreznu so predelane v planinski dom, kasarna na Petrovem brdu v dom starejših občanov, v Idriji služi kot moderna bolnišnica, na Črnem vrhu pa v gostinski objekt smučišča. Večje število kasarn je predelanih tudi v bivalne hiše. »Gafovske« pobočne kaverne se še vedno tiščijo razvodnice in so uporabljene priložnostno. V Idriji in Črnem Vrhu pa mnogim še vedno odlično služijo večstanovanjske »palacine« (palačice; it. palazzo – stavba).
V uporabi je ostala še vsa ostala infrastruktura. Po devetdesetih letih nam gosta mreža odlično grajenih cest skoraj brez adaptacij služi v enaki meri kot takrat. Vendar nobena, v gradnji pretočena kaplja znoja ni našla zadoščenja v njenem osnovnem namenu. Zaradi teh velikih investicij sta skoraj bankrotirali, že tako zaradi gospodarske krize izčrpani, obe sosednji kraljevini. Kljub velikim potrebam po delovni sili, je v žep prebivalcev ob meji kanila le redka lira. Nepriznavanje meje in vsakodnevno prenašanje njene krivičnosti, se je v rodoljubnem slovenskem prebivalstvu na zahodu nakopičilo v silno narodno zavedno moč. Na tlačeni strani meje se je kmalu po zasedbi rodilo odporniško gibanje TIGR. In Tigrovci so, po mnogih predvojnih akcijah, pričeli slovenski oborožen upor že dober mesec po napadu na kraljevino Jugoslavijo, 13. maja1941 na Mali gori nad Ribnico.
Viri informacij:
1 - Alpski zid, Anka Vončina, spletna stran Gore-Ljudje
2 - Rupnikova linija in Alpski zid, spletna stran Občine Žiri
VAŠA NALOGA
Vstopite v utrdbo in jo raziščete:
- takoj za vhodom boste na steni opazili bel krog v njem pa vpisano rdečo številko
- v sobi z dvema velikima betonskima podstavkoma poiščite na zidu napis (dve besedi) in ga pretvorite v številke s pomočjo angleške abecede (A=1... Z=26)
- preštejte stopnice na koncu utrdbe
Nato izračunajte:
N45°(6.črka + 7.črka + 12.črka).(1. črka + št. stopnic + vsota vrednosti vseh črk v napisu + rdeča številka)'
E014°(11.črka - 10.črka).(2*rdeča številka + vsota vrednosti vseh črk v napisu + št. stopnic)'
Na izračunanih koordinatah boste našli drevo tik ob... tam poiščite škatlico v kateri je zapisan ključni namig za najdbo. Škatlica, ki jo iščete je mikro velikosti.
Pravilnost rešitve lahko preverite na GeoChecker.com.
POZOR: v notranjost utrdbe se odpravljate na lastno odgovornost! Otroke imejte ves čas pod nadzorom!