XXIII. sektor Postojna; ali nekaj golih dejstev o 1. obrambni liniji Alpskega zidu na tem področju.
To je zadnji sektor, ki je še spadal pod XI. armadni zbor videmski. Njegova meja proti XXIV. sektorju, ki je spadal že pod Trst, nam iz virov ni natančno znana. Tekla je najbrž od Debele gore zahodno od Pivških Javornikov čez Pivko pri Prestranku.
XXIII. sektor je imel podsektor v Podkraju (XXIII.a) in podsektor v Postojni (XXIII.b). Prvi je branil cesto Col-Kalce čez Hrušico, drugi pa cestno križišče Postojnskih vrat – »la porta dei barbari«, kot so ga radi imenovali italijanski šovinisti. V tem postojnskem sektorju so utrdbe stale tik ob meji; drugi pas pa je segal v globino do Razdrtega.
Ob cesti čez Hrušico nam italijanski viri omenjajo dve utrjeni točki. Prva je Rimski zid – v ital. »Amadio« - nad Kalci, severno od hriba Srnjaka. Druga je jugovzhodno od Srnjaka, na Mesarjevem vrhu »Col Missario«. Utrdba je nosila še uradno ime »Vellei« in je kontrolirala na jugoslovanski strani ležečo obmejno cesto Kalce-Grčarevec-Planina.
Važni cestni trikot Postojnskih vrat, Postojna-Planina in Postojna-Unec je zapirala vrsta utrjenih postojank. Najvažnejša je Grmada nad Planino, utrdba »Giuriatti«. V njeni neposredni bližini so bile še utrdbe Žaga - »Becchi«, »Monumento«, imenovana tudi »Papa« in Mlini – »Molini« pri Kačji vasi pred Planino, imenovane včasih kar utrdbe »Planina«.
Proti Uncu je utrdba »Raggi-Brunner« zapirala na Italijanski strani važno križišče cest, ki ga italijanski viri imenujejo »četveropotje«.
Južno je pod sektor Postojna spadal še Pivski Javornik (1268m), ki je imel utrjeno opazovalnico. Na tem odseku je morala stati tudi večje utrjena postojanka »Boschetti«, ki jo dokumenti zelo nejasno lokalizirajo. Nosi pa še ime »Slivice-Serovica«.
Vse tu naštete utrdbe so sestavljale pas v neposredni bližini meje, to je bila obramba I. sistema. Globlje v notranjosti so bile utrdbe II. sistema in bilo jih je kar precej.
Pri oddaji težkega orožja iz utrdbe je bil avgusta 1941 in januarja 1942 prav postojnski sektor najmanj prizadet. Obmejne utrdbe I. sistema so ohranile vse svoje topove.
Leta 1941 je številčno stanje moštva in oborožitve XXIII. sektorja štelo 2.329 mož in 55 oficirjev. Razpolagal je s 13 pokretnimi topovi (9 topov 57/43 in 4 topovi 47/35). Imel je 215 mitraljezov in 104 puškomitraljeze, toda samo 4 minometalce »81«.
V odseku Planine je bila močneje zasedena Grmada s 182 možmi in 3 oficirji, 13 mitraljezi in 22 puškomitraljezi.
Mlin-Planina je štela le 27 mož z 2 oficirjema. Tu zvemo, da je bilo med maloštevilnim moštvom kar 12 mož z 1 oficirjem inženirskega oddelka, to se pravi, minercev; Mlin-Planina je imela po tej ugotovitvi glavno nalogo, da v primeru potrebe minira cesto.
Četrveropotje-Unec »Raggi-Brunner« je štelo 241 mož in 4 oficirje. Razpolagalo je z 22 mitraljezi in 13 puškomitraljezi, z 2 topoma 47/35 in 2 minometalca »81«. Lega je zahtevala pač močnejšo silo.
Vse utrdbe, postojanke XXI., XXII. in XXIII. sektorja so bile s poveljstvi svojih podsektorjev in sektorjev povezane tudi z radijsko zvezo; o tem govore skice radijskih in telefonskih zvez, ki jih najdemo med dokumenti.
Utrdba od zunaj in znotraj (foto: Emahana)
Vir informacij: Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ivo Juvančič, 1968, leto XVI - 3
POZOR: v notranjost utrdbe se odpravljate na lastno odgovornost! Otroke imejte ves čas pod nadzorom!