Sviščaki (1242 m)

Naselje Sviščaki se nahaja ob vznožju Snežnika (1796 m) in v osrčju snežniških gozdov, enega največjih strnjenih gozdnih področij v Evropi. Sviščaki predstavljajo odlično izhodišče za raziskovanje visokega krasa in sprehode skozi snežniške gozdove. V bližini se tako lahko podamo na dve učni poti. Odtis rumene medvedje šape na rdečem krogu vas bo popeljal po Gozdni učni poti Sviščaki, ki je namenjena predvsem razumevanju vlog gozda in procesov, ki se v njem odvijajo. Na njej so predstavljene tudi velike zveri snežniških gozdov in povezanost rastlinskega in živalskega sveta. Krajša sprehajalna pot, poimenovana Pogled na Snežnik ter opremljena s smernimi puščicami in belo-modrimi markacijami s silhueto Snežnika, pa vas bo popeljala mimo naselja po gozdni poti do razgledišča.

Skica Gozdne učne poti Sviščaki (vir: Knjiga o Snežniku)

V poletni sezoni ponujajo okoliški gozdovi prijetno senco pred vročino in so odlično izhodišče za kolesarske ture, ki potekajo od Sviščakov do Mašuna, Loške doline, Cerkniškega jezera in Pivških presihajočih jezer. Seveda pa so Sviščaki najbolj poznani kot izhodišče za vzpon na Snežnik, najvišjo nealpsko goro v Sloveniji, kjer je postavljena koča Draga Karolina, ter prostor, kjer se stikajo številne pohodne poti kot so Via Dinarica in Evropska pešpot E6.

Zgodovina

Začetki turizma na Sviščakih segajo v leto 1924, ko je stekla obsežna vseitalijanska akcija zbiranja sredstev za postavitev velikega planinskega objekta na gozdni jasi, največje italijanske planinske postojanke v vzhodnem delu države. Ob prisotnosti visokih civilnih, vojaških in planinskih veljakov iz vse severne Italije so 12. septembra 1925 svečano odprli postojanko Rifugio Gabriele d’ Annunzio 1242 m, poimenovano po italijanskem pesniku, pisatelju in nacionalistu, ki mu je na Mussolinijev predlog italijanski kralj podelil naziv Principe di Monte Nevoso (princ Snežnika). V naslednjih letih so na tem področju zgradili številne ceste, kaverne, vodovodne rezervoarje, stavbe, skladišča in utrjevali novo mejo tudi na Snežniku.

Rifugio Gabriele d’ Annunzio (vir: http://www.cartolinedairifugi.it)

Postojanka je ob koncu 2. svetovne vojne, v zadnjih dneh pred osvoboditvijo, pogorela. Uničenje je še vedno zavito v tančico skrivnosti, ob čemer se omenjata dve možnosti. Po prvi naj bi dom zažgali umikajoči se okupatorjevi vojaki in njihovi sodelavci, pa drugi so dom požgali partizani, da se na tem pomembnem prehodu ne bi utrdile vojske, ki so ob koncu vojne bežale pred njimi. Od nekdanjega velikega planinskega doma so ostali le goli zidovi, zato je začel počasi propadati. Klesano kamenje, vgrajeno v zavetišče, so nato raznesli naokrog ter uporabili v mnogih novogradnjah v dolini Sviščakov in okolici.

Ostanki italijanskega planinskega doma (vir: https://www.kamra.si)

Po 2. svetovni vojni je domače planinsko društvo ob skromnih sredstvih in možnostih uspelo preurediti in obnoviti pritlično gospodarsko poslopje ob nekdanjem rifugiu, ki je edino v tej dolini preživelo vojno vihro. Ob svečani otvoritvi, 12. avgusta 1951, so poslopje poimenovali Cankarjeva koča. V njej so namestili nekaj pogradov s posteljnino, nabavili nov štedilnik in potrebno gospodinjsko opremo. Koča je bila dobro obiskana in je planincem služila kot izhodišče za izlete na Snežnik.

Cankarjeva koča, desno ruševine Rifugia (vir: Knjiga o Snežniku)

V drugi polovici 50-ih let je vzporedno z gradnjo zavetišča na Snežniku zorela ideja o izgradnji večje planinske postojanke na Sviščakih. V tem obdobju je namreč dolina postajala vse bolj zanimiva tako v turističnem kot rekreacijskem pogledu. Koči, ki jo je na vzhodni strani jase postavilo podjetje Lesonit, so se na obrobju pridružile majhne lesene kočice domačih podjetij Topola, KIK-a, Transporta in Ilirije. Te so najavljale razmah domačega delavskega turizma pa tudi planinskega obiska. K izgradni koče je ogromno prispeval dr. Drago Karolin, ki je uredil prepis stare koče in pripadajočega zemljišča na planinsko organizacijo ter pridobil prva denarna sredstva. Gradbena dela so stekla v letu 1963 in v začetku lepo napredovala. Postojanko je zidalo GP Primorje, pri pomožnih delih in urejanju okolice pa so pomagali zvesti člani planinskega društva, taborniki in vojaki. Zunanjost novega objekta je bila dokončana v letu 1965, vendar je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in gradbenega materiala Planinski dom na Sviščakih doživel slavnostno otvoritev šele julija 1968. Posodobili so ga leta 1983, ko je dom dobil vodno napeljavo, elektriko, sanitarije v prizidku in nov podporni zid.

Planinski dom na Sviščakih, zima 1964/65 (vir: Knjiga o Snežniku)

Do zadnjih večjih sprememb je na Sviščakih prišlo v letu 2019, ko so po nekaj desetletjih, odkar so po delih (najprej do zgornjega kamnoloma) asfaltirali prvih dvanajst kilometrov, zaključili z asfaltiranjem in širjenjem še zadnjih sedmih kilometrov makadamske ceste. V istem letu je bil večje prenove deležen tudi planinski dom, ki je poleg energetske sanacije obsegala še dvig objekta in obnovo bivalnih prostorov. Sodeč po sprejetem občinskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN) ima občina Ilirska Bistrica s Sviščaki tudi večje turistične ideje. Med drugim je predvidena gradnja hotela z depandanso in štirimi bungalovi, ureditev letnega plavalnega ribnika, ki bi pozimi služil kot drsališče, ureditev igrišč, sankališča ter prostorov za piknike in kampiranje. Obnovili naj bi obostoječa smučišča in zgradili štiri nove žičnice. V načrtih so tudi trim in kolesarske steze, adrenalinski park in steze za tek na smučeh.

Planinski dom danes (vir: FB Planinski dom Sviščaki)

Viri:

• Knjiga o Snežniku, Vojko Čeligoj, Planinsko društvo Snežnik, 2000
• https://www.ilirska-bistrica.si/turizem/odkrijte/naravne-znamenitosti/2014060210261065
• https://www.zelenikras.si/storitve/aktivnosti/2018042615254864/sviscaki/
• https://www.kamra.si/album-slovenije/item/ostanki-rifugia-zavetisca-na-sviscakih-1241m-1947.html
• https://stareslike.cerknica.org/2019/09/11/1925-sviscaki-rifugio-gabriele-dannunzio/