Cerkev sv. Donata v vasi Donačka Gora stoji na južnem vznožju Donačke gore (884 m) na nadmorski višini 511 m. Je podružnična cerkev Župnije Rogatec in je edina cerkev v Sloveniji, ki je posvečena sv. Donatu iz Müntereifla, zavetniku proti strelam, ognju in toči, ki goduje 7. avgusta.
Prva cerkev sv. Donata je stala na vrhu Donačke gore. Njen obstoj je slabo dokumentiran. Cerkev je leta 1740 poškodovala strela, naslednje leto, 6. avgusta 1741 pa ponovno, nakar je bila opuščena.
Leto 1741 je bilo soparno poletje z veliko nevihtami, ki so ogrožale pridelek, zato se je na praznik sv. Donata , ki so ga tisto leto obhajali 6 avgusta , zbralo veliko romarjev, ki so si želeli izprositi varstvo za svoje njive in vinograde. Dopoldan tega dne so se iz zahodne strani začeli zbirati oblaki, in ko je ob 10,30 pričela maša, so že padale prve kaplje, nakar je veter prinesel še drobno točo. Nekajkrat je tudi na kratko zagrmelo. Vrata cerkve so zaprli, da bi bogoslužje potekalo čimbolj nemoteno. Ob začetku maše se je tudi že precej stemnilo in prostor so bolj kot ne razsvetljevale le še sveče in vse pogostejši bliski. Sčasoma je začelo obilno deževati, toča je ponehala. Ko je prišel mašni del "Slave", se je zdelo, da neurje pojenjuje in se oddaljuje. Vedno redkeje je bilo slišati grmenje. Nato je prišel čas glavne prošnje. V tistem trenutku, ko je duhovnik razširil roke in hotel izreči "Molimo", je oltar pred njim zažarel (duhovnik je bil s hrbtom obrnjen proti ljudstvu). Iz kovinskih svečnikov je stekel modrikast električni tok v njegove roke in se razširil naprej nagneteni množici. Ljudje poka niti niso slišali, saj se je zgodil hkrati z udarom strele. Ljudi je vrglo v zrak, jim vnemalo lase in osmodilo preznojena oblačila. Leseni zvonik je razdejalo, pri čemer se je zvon snel iz ležišča in padel na kamnita tla ter se razbil. Skozi špranje v stropu je bilo videti že skoraj jasno nebo. V trenutkih po nesreči je nastopilo vsesplošno vpitje in prerivanje proti vratom. Na tleh v cerkvi so ležale žrtve, iz katerih se je še kadilo. Ljudje, ki so so najprej panično iskali svojce, so se organizirali in v naslednji uri prenesli vse ljudi iz cerkve. Izmed njih se jih je nekaj kakor po čudežu čez čas ovedlo, med njimi tudi duhovnik.
Smrtnih žrtev so našteli 59.
Večina izmed njih je bila romarjev iz Župnije sv. Vid pri Ptuju, ki jih je sem pripeljal videmski kaplan. Zidovi cerkve so ob udaru strele dobili razpoke kakor ob potresu. Požaru se je cerkev izognila, le iz premočenih tramov v razrušenem zvoniku se je še kadilo. V naslednjih dneh so vse žrtve znosili v dolino. Le tri so prepeljali in pokopali v Vidmu pri Ptuju, 28 so jih pokopali v bližnjem Svetem Juriju, 28 pa v Žetalah. Imena žrtev so zapisana v mrliških knjigah Župnije sv. Vid pri Ptuju in Rogate c.
Nesrečo opisuje tudi vizitacijski zapisnik goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa.
Po tem dogodku cerkvene oblasti zaradi izpostavljenosti vremenskim ujmam cerkve niso pustile obnavljati. Zato so se raje odločili za izgradnjo nove niže v pobočju gore. Ljudski glas pa pravi, da se je zvon kotalil po pobočju vse do sedanje lokacije in zato so tu pozidali novo cerkev.
Leta 1934, ob praznovanju 1900-letnice Jezusovega rojstva, so na vrhu postavili visok kamniti spomenik s križem. Dela so potekala pod vodstvom Alojza Sunčiča, župnijskega upravitelja Župnije Rogaška Slatina. Pri izkopu so pod meter debelo plastjo kamna,opeke in ožganih tramov našli tlak iz plošč iz peščenjaka (te naj bi bile sedaj v župnišče Rogatec), cinasto posodo kosti in drugo. Največji vogalni kamen so izbrali za temeljni kamen in ga 12 avgusta 1934 blagoslovili. Ostaline ob izkopu žal niso bile znanstveno preučene.
Sedanja cerkev je bila zgrajena med leti 1756 in 1780. Je pravilno orientirana v smeri vzhod-zahod. Cerkvena ladja ima rahlo zaobljene vogale in leseni fasadni stolpič s čebulasto streho. Zakristija je prislonjena na severno stran. Ladja je bila l. 1843 obokana. Notranjo opremo sestavljajo trije kvalitetni stranski oltarjiin oljni sliki sv. Donata ter sv. Izidorja, delo rogaškega baročnega slikarja Jožeta Antona Lerchingerja.
Vir: Wikipedija
Za slike se zahvaljujem gospodu Gregorju Volčanjku.