Naj vam povem zgodbo:
Po poti skozi Bistriški vintgar sem se že precej utrujen vračal mimo kmetije Skerbinjek. Gledal sem v telefon, da bi izbral pravo pot, pa me je gospodar bližnje hiše vprašal, kam sem namenjen. "Do Ančnikovega gradišča.", sem odgovoril. "Kar po spodnji poti, vse je lepo označeno.", me je usmeril.
Imel sem malo več časa, zato sva še malo poklepetala. Med pogovorom me je vprašal, ali poznam Skerbinjekovo lesnačo? In povedal mi je zgodbo.
"Skerbinjekova lesnača je zelo stara hruška, ki raste zadaj za našo hišo. Vsaj toliko je stara kot Maroltova jelka, če ne še več. Raste že od takrat, ko so jo bili tukaj posadili turki. Moja mama je rekla, da je stara več kot 400 let. Še vedno je živa in vsako leto rodi. Ker pa so hruške, ki zrastejo na njej, zelo male, ji pravimo lesnača. Skerbinjekova pa je zato, ker je tukaj kmetija Skerbinjek.
Pred nekaj leti so bili tukaj eni pametni iz Maribora in so jo obrezali in zvezali, da se ne podre. Enkrat kasneje so prišli na obisk tudi 3 Madžari in si jo ogledali, vendar jih NiSEM nič razumel.". Vzel si je čas in skupaj sva si jo ogledala.
"Veste jaz nimam interneta. Boste vi kaj napisali o hruški?" me je vprašal na koncu. "Bom.", sem mu obljubil in pokazal, kam sem skril zakladek.
Pozdravite ga, gospoda Dovnika, če ga srečate.