BS3: Bunker

Okupirana Ljubljana

Poveljstvo enajstega armadnega zbora italijanske kopenske vojske je 19. januarja 1942 sklenilo ograditi Ljubljano z žično ograjo, izolirati mesto od zaledja in uničiti glavni sedež upora v Ljubljani. Ob koncu januarja se začne ograjevanje Ljubljane z žično zaporo in dela se končajo 23. februarja 1942. Žična zapora z utrdbami, stražarnicami, položaji in plotovi je bila sprva dolga 18 km. Ker »čiščenje« Ljubljane ni potekalo po načrtih, je general Robotti 11. maja 1942 imenoval Posebno komisijo za gradnjo utrjenega zidu okoli Ljubljane, ki naj bi pregledala tedanje infrastrukture in predlagala oz. načrtovala gradnjo nove. Do konca maja so obroč razširjali, zato je Ljubljano omejeval 29,6 km dolg obroč, širok med 5 in 8 m ter visok do 2 m. Obroč je sestavljalo 69 večjih bunkerjev, 11 izpostavljenih, 53 manjših, in 73 notranjih bunkerjev – vsega skupaj 206. Ljubljana je postala tako rekoč koncentracijsko taborišče. Vendar so kljub strogemu nadzoru skozi obroč prehajali ranjenci, partizani, prebivalci Ljubljane in okolice. Naj omenimo, da so železničarji s ponarejenimi listinami odpremili cele vagone najrazličnejšega blaga do partizanskih enot. Po kapitulaciji Italije je nadzor nad mestom prevzel nemški okupator, ki je bil še okrutnejši od prvega. Šele 9. maja 1945, 1170. dan po izolaciji mesta, je Ljubljana spet postala svobodno mesto. V dneh po osvoboditvi so Ljubljančani množično odhajali iz mesta v okolico, na bregove Save, na Katarino, Šmarno goro in drugam, kamor so zahajali pred vojno.

Ker so bili spomini po vojni še preveč sveži in boleči, so osovraženo žično ograjo Ljubljančani začeli odstranjevati, zasipavati strelske jarke in rušiti bunkerje. Zadnji bunker so porušili spomladi leta 1946, utrdbe pa so začeli uporabljati za skladišča in celo stanovanja.