Rudnik premoga v zapiranju Zagorje Traditional Geocache

Zagorje se je začelo gospodarsko razvijati po letu 1755, ko so tam odkrili ležišče premoga. Sprva zagorski premog zaradi slabih prometnih povezav ni našel veliko kupcev. Manjše količine, ki so jih uspeli prodati, so vozili po Savi s in težkimi vozovi prek Trojan. To se je spremenilo, ko je leta 1795 belgijski industrijalec Leopold Ruard odprl rudnik, kjer je kopal premog za potrebe svojih plavžev.

Leta 1880 so se zagorski rudniki pridružili Trboveljski premogokopni družbi. Njegov največji porabnik je postala v drugi polovici 19. stoletja železnica.

Poleg rudnika so tam nastali tudi steklarski obrati, cinkarna in separacija premoga. Zagorje je postalo sredi 19. stoletja središče premogovništva in topilniške industrije na Slovenskem, saj je rudarska združba v Zagorju opuščeno steklarno preuredila v cinkarno, še eno pa zgradila na Lokah. Poleg tega so v Zagorju postavili še topilnico svinca. Rudo so v začetku dobivali iz bližnjih litijskih rudnikov, kasneje pa od drugod. Zgraditev južne železnice je prinesla razcvet premogovništva.

Z odločitvijo države leta 1995, da rudnik zapre, so v nekdanjem vhodnem rudniškem jašku uredili in opremili rudarski muzej.

Podobno kot v preostalih revirskih krajih so tudi v Zagorju nastajale delavske stanovanjske kolonije. Hud udarec je kraj doživel v prvih desetletjih 20. stoletja, ko sta prenehali obratovati cinkarna in steklarna. Zaradi slabih delovnih razmer in nizkega plačila so rudarji večkrat stavkali. Njihov položaj se je poslabšal ob izbruhu velike svetovne gospodarske krize leta 1930, ki je rudarje prisilila v iskanje zaposlitve drugod po Evropi in čezmorskih deželah. Danes je zagorski rudnik v zapiranju. K temu so pripomogle visoke ekološke zahteve, visoki stroški pridobivanja premoga in zmanjševanje obsega industrijske proizvodnje.