Rudniški predor Štoln je povezoval bovško dolino z rudnikom v Rablju (na italijanski stani).
Tretjina rudarjev v Rablju je bila iz loških in bovških vasi. Za to so ljudje pozimi in poleti tja peš hodili na delo in tam ostali čez teden.
Predor pod Kolovratom so začeli vrtati 1.8.1899, dobro leto kasneje so na Predelici nad Logom zgradili elektrarno s 45KW za vrtanje in razsvetljavo v predoru. Leta 1902 je bil predor končan. Sprva je oddajal samo vodo, nato so ga razširili. Po izgradnji nove elektrarne z močjo 270 KW leta 1909 so se v rudnik peljali že v vlakom, ki pa je pogosto iztiril in rudarji so ga morali do kolen v vodi postaviti nazaj na tirnice. Skozi predor je vlakec vozil 45 minut.
Postaja pred vhodom v rudnik:
Večer pred otvoritvijo predora leta 1905 je bil na obeh straneh predora ognjemet.
V rudniku se je več stoletij kopala svinčena in kasneje tudi cinkova ruda ter cinober ter barit.
Rudnik Rabelj po 1 svetovni vojni:
V rudniku so delali tudi otroci starejši od 14 let. Enemu iz vsake družine pa je bil omogočen obisk šole, kjer se je govorilo tudi slovensko.
Med 1. Svetovno vojno je predor uporabljala italijanska artilerija, saj je bila cesta pogosto poškodovana in je bilo možno fronto na Bovškem oskrbovati le preko predora.
Rudarji so na delo skozi predor odhajali tudi med 2. Svetovno vojno. Nemška vojska je v rudniku postavila kovinska vrata, stražo pa so opravljali italijanski karabinjerji. Oktobra 1943 so partizani onemogočili obe lokomotivi.
Po vojni in s priključitvijo Loga Jugoslaviji sta državi v predor postavili mejni kamen.
Mejni kamen v rudniku:
Kovinska vrata pa so se odpirala le v prisotnosti carinikov.
Rudnik je bil zaprt leta 1991. V zadnjih osemdesetih letih se je v rudniku ponesrečilo 34 slovenskih rudarjev.