-
Difficulty:
-
-
Terrain:
-
Size: 
(small)
Please note Use of geocaching.com services is subject to the terms and conditions
in our disclaimer.
Človek in pes. Pred tisočletji se je med psom in prazgodovinskim lovcem oblikovalo zavezništvo. Postala sta nerazdružljiva lovska tovariša in zaklad Hoja je posvečen temu tovarištvu.
Ivan Hoja je bil z domačije Spodnji Virnik na Jezerskem, rojen avgusta 1904. V času pred drugo svetovno vojno so imeli Hojevi lastno lovišče na območju Virnikovega Grintovca, od t. i. Černičevega roba na državni meji z Avstrijo in prek Virnikovega Grintovca do Murnovega, prav tako pa tudi na avstrijski strani. Ker je njihova površina posesti obsegala več kot 200 hektarov, so lahko imeli lastno gorsko lovišče. Ivan Hoja, ki so ga klicali Hanzi, je bil zapisan med "spoštovane, pravične in velike lovce" z Jezerskega. Bil je tudi lesni trgovec in dober gospodar, vselej pripravljen priskočiti na pomoč ljudem v stiski. Poznal je zelišča in bil je vešč pomoči bolni živini. Po vojni je postal prvi starešina lovske družine Jezersko, vendar pa mu pozneje ni bilo lahko - brez obrazložitve je doživel izbris in premestitev na Kočevsko na prisilno državno delo. Z ženo sta se po dveh letih sicer lahko vrnila in si znova začela urejati življenje, a brez posesti, kmetije in gozda, kot tudi brez pravice do lovišča in lova. Zgodaj ga je načela neozdravljiva bolezen in leta 1959 je umrl. Njegovo življenje so leta 2014, ob 110-letnici njegovega rojstva, na Jezerskem obeležili s spominsko razstavo, g. Franc Ekar pa ga je pregledno predstavil tudi v reviji Lovec.
Pa lokacija v "srednjevaški gmajni", ki ji domačini pravimo "srjanska gmajna" ali pa "ùžnske stagne"? V moji okolici le redki ljudje poznajo to zgodbo in še manj jih je, ki vedo, kje je iskana lokacija, pa čeprav ni tako skrita in nedostopna, kot bi si človek mislil. Rekla bi, da se je zanimanje zanjo med ljudmi spet prebudilo, in sicer zaradi tistih, ki so poskrbeli, da ni utonila v pozabo: zgodba je bila predstavljena tako na razstavi kot tudi v članku v reviji. In čeprav je bila ta zgodba dolgo precej manj poznana kot denimo tista o zvestem psu Hachiku s povsem drugega konca sveta, je prav tako posebna in se te dotakne. Tudi jaz sem leta in leta vedela, da ta lokacija obstaja, ne pa tudi, kje. Vendar pa sem šla, takoj ko sem vedela dovolj, z dvema pomočnikoma poiskat to točko in jo tudi uspešno našla.
Hoja - 12. 11. 1933. To je vse, kar tam piše. Vrlemu in takrat še mlademu Jezerjanu, ki je bil v gmajnah vzhodno od Srednje vasi na lovu na zajce in fazane, se je namreč zgodilo tisto, česar si ne želi nihče: po strelu na zajca je na svojo veliko žalost ugotovil, da je pomotoma ustrelil svojega psa ptičarja. Zvestemu tovarišu je zato še isti mesec postavil pomnik, ki še dandanes stoji na tem mestu. Zgolj domnevam, da je tudi bližnja lipa z dvojnim deblom od takrat, saj ob objavi zaklada mineva 82 let od nesrečnega dogodka. Prepričana pa sem, da sta se čez leta znova našla v večnih loviščih.
Prosim, da parkirate tako, da ne boste uničevali travnih površin, in na končni lokaciji pustite vse, kot je. Prve tri najditelje čakajo drobne nagrade. :)
Viri:
Ekar, F., 2014: "Ob 110-letnici rojstva Ivana Hoje - Hanzija, prvega starešine LD Jezersko". V: Lovec, XCVII. letnik, št. 6/2014, str. 340-342.
Karničar, A., 1998: Jezerska kronika: Jezersko v ustnem izročilu. Kranj: Gorenjski muzej.
Additional Hints
(Decrypt)
Gvyvn - yvcn m qirzn qroybzn - qbhoyr gehax yvzr gerr