Pozimi je najbolj v čislih Turski žleb, ki ga mnogi imenujejo kar Jalovčev ozebnik Kamniško-Savinjskih Alp. Podobna sta si po naklonini, nevarnosti padajočega kamenja, veliki skali v spodnjem delu žlebu in še čem. Seveda se v snegu ne vzpenjamo po zavarovani plezalni poti, ki so jo na pobudo Johannesa Frischaufa zgradili že leta 1900, temveč se, glede na razmere, po »dnu« ozebnika vzpenjamo proti vrhu. Cepin, dereze in čelada so v snegu obvezni deli opreme!
Cesta je pozimi ponavadi prevozna do Doma planincev in ne do zatrepa Logarskega kota, zato je enodnevna tura v času okrog novega leta, ko je dan zelo kratek, kar pošten zalogaj. V pravih zimah nas kmalu nad letnim izhodiščem razveselijo zaledenele skulpture najvišjega prosto padajočega slapu pri nas. Strme steze nad Rinko in naprej proti Okrešlju pozimi nikakor ne smemo podcenjevati. Na vrhu glavne stopnje previdno prečkamo brv in se mimo dveh manjših slapov, ki ju v bogati zimi niti opazili ne bomo, povzpnemo do izvira Savinje, zavetišča GRS in dalje na zasneženo ravnico Okrešlja.
Mimo obeležja, ki nas spomni na žalostno nesrečo leta 1997, kjer so izgubili življenja naši reševalci, se bližamo žlebu. Strmina je z vsakim korakom večja, cilj pa vedno bližje. V žlebu bodimo zelo previdni. Skozenj se povzpnimo čim hitreje, da bo nevarnost kanonade z vrha trajala kratek čas. Mogočno Mrzlo goro, ki je za našim hrbtom, lahko občudujemo tudi od zgoraj. Na vrhu žlebu nas bo verjetno pozdravilo sonce.