This cache has been archived.

Cenarius: Živjo,

Ugotavljam, da na moje opozorilo o potrebi po vzdrževalnem posegu ni bilo odziva. Ker zaklad ne ustreza več zahtevam iz Smernic za postavljanje zakladov, sem zaklad arhiviral. S tem sem med drugim tudi sprostil mesto za postavitev novega zaklada, ki bo ustrezal smernicam.

Če meniš, da imaš za nevzdrževanje upravičene razloge in želiš zaklad v bližnji prihodnosti obnoviti, mi to čim prej sporoči na elektronski naslov, naveden v mojem profilu. V sporočilu morata biti obvezno navedena GC koda in ime zaklada. Če bo zaklad ustrezal zahtevam iz Smernic za postavljanje zakladov in bodo razlogi za odarhiviranje utemeljeni, bom zaklad mogoče odarhiviral.

POMEMBNO:
V primeru trajnega arhiviranja zaklada, so lastniki dolžni odstraniti vse, kar so v zvezi z zakladom postavili na terenu (vsebnik in vse postavljene vmesne stopnje).

Hvala za razumevanje in lep pozdrav.

Cenarius - slovenski pregledovalec prostovoljec
www.geocaching.com
Center za pomoč in Smernice za postavljanje zakladov

Log created by TheGrimReaper GSAK macro

GC4TJQ8 ▼

A cache by lynx.attentus Message this owner

Hidden : 11/24/2013

Difficulty:

Terrain:

Size: Size: small (small)

Join now to view geocache location details. It's free!

Watch

How Geocaching Works

Please note Use of geocaching.com services is subject to the terms and conditions in our disclaimer.

Geocache Description:

Domobranska vojašnica

Cesarsko-kraljeva domobranska vojašnica (nemško k.k. Landwehr-Kasarne) je bila zgrajena leta 1899. Vojašnica je dobila ime po cesarsko kraljevem 27. domobranskem pehotnemu polku avstro-ogrske vojske, ki je imel svoj štab v tej vojašnici. Od tu so vojaki odhajali na bojišča prve svetovne vojne.

^{Domobranska vojašnica danes (vir: wikipedia.com)}

Po koncu I. svetovne vojne je vojašnico prevzela vojska kraljevine Jugoslavije in jo preimenovala v Kralja Petra vojašnico. Med II. svetovno vojno so jo zasedle enote italijanske in nemške vojske, ter enote slovenskega domobranstva (ne mešati z avstro-ogrskim domobranstvom). Po končani II. svetovni vojni je vojašnico prevzela JLA in jo preimenovala v Kasarno maršala Tita. JLA je vojašnico uporabljala do Osamosvojitvene vojne leta 1991. Vojašnica je postala znana leta 1988, ko so v njenem južnem delu bili zaprti 3 člani JBTZ četverice.

V času balkanskih vojn je bila vojašnica namenjena bivanju beguncev. Leta 1995 jo je prevzelo ministrstvo za kulturo in prenovilo vzhodni trakt vojašnice, ter v njen nastanilo skladišče Arhiva Slovenije. Od leta 2000 je v zahodnem delu vojašnice restavratorski center republike Slovenije. V južnem delu je srednja ekonomska šola, medtem ko severni del mogočne stavbe žalostno propada.

Avstro-ogrska vojska

Avstro-Ogrska vojska je bila sestavljena iz vojne mornarice in treh vojsk:

1. skupne, cesarsko-kraljeve vojske (Kaiser und Königliches Heer K. u. K.), ki je bila v pristojnosti vojnega ministrstva na Dunaju;

2. avstrijske vojske, cesarsko-kraljevega domobranstva (Kaiser und Königliche Landwehr K. k.);

3. madžarske vojske, kraljevega madžarskega domobranstva (Königlich-Ungarischer Honved K. u.).

Vse tri vojske so imele skupen generalštab in obe vojski domobranstva sta do prve svetovne vojne razvili svojo organizacijo do take mere, da nista zaostajali za skupno vojsko. Manj pomemben del oboroženih sil Avstro-Ogrske je predstavljala črna vojska ali Landsturm, sestavljena iz obveznikov med 32. in 42. Letom, v vojnem času se je starostna meja dvignila do 50. leta. Posebnost črnovojnikov je bila tudi, da so jo v vojnem času sestavljali tudi mlajši vojaki, ki niso bili primerni za bojišče, medtem ko so bili starejši in za boj primerni vojaki premeščeni k domobranskih polkom. Črnovojniške enote so služile v zaledju, stražile so skladišča, ujetniška taborišča in podobno.

Uradna poveljevalna jezika v vojski sta bila nemški in madžarski, kar pa so v nekaterih polkih zanemarjali, vsaj v tistih, kjer poveljniški kader ni bil povsem nemški ali madžarski. Predvsem podčastniki, ki so prihajali večinoma iz tistih nabornih okrajev, od koder je bil tudi polk, so vojakom povelja razlagali v njim razumljivem materinem jeziku. Slovenski jezik so tako uporabljali kot drugi polkovni jezik v tistih enotah, v katerih je bilo vsaj 20 % Slovencev.

V pripravi so še ostale avstro-ogrske vojašnice v Ljubljani in z njim povezani polki:

- Šempetrska vojašnica, 17. cesarsko kraljevi pešpolk (Kranjski Janezi, polk Cesarjevič)

- Belgijska vojašnica, 27. cesarsko kraljevi pešpolk (vojašnica na Metelkovi)

- topniška vojašnica, 7. cesarsko kraljevi artilerijski polk

Če vas zanimajo spomini vojakov 27. LiR si lahko preberete knjigo korporala Ivana Matičiča Na krvavih poljanah ali pa Skozi plamene prve svetovne vojne. Lahko pa si preberete Dnevnik 1914-1918 poročnika Franca Zupančiča.

^{Franc Zupančič na planin Polog l. 1916 (vir: proherditate.com)}

Cesarsko-kraljevi 27. domobranski pešpolk

Cesarsko kraljevi 27. domobranski polk K. k. Landwehrinfanterieregiment Laibach Nr. 27, LIR27, v prevodu Cesarsko-kraljevi domobranski pehotni polk št. 27 z nabornim okolišem Ljubljana in Trst ter sedežem v Ljubljani, je bil ustanovljen 1. oktobra 1901. V njem so služili večinoma slovenski fantje iz področja takratnih dežel Goriško-Gradiščanske in Kranjske.

1. marca 1911 je bil polk uradno preoblikovan v gorsko enoto (Landwehrgebirgsregiment), na novo pa so bili sestavljeni tudi njegovi bataljoni. Prvi bataljon je imel poveljstvo in kader v ljubljanski kasarni, sestavljen pa je bil iz petih stotnij, drugi bataljon pa je imel poveljstvo in svoje štiri stotnije v goriški kasarni.

^{Uniforma 27. LiR (krivček za kapo, planika na ovratniku, zelena polkovna barva na ovratniku) (vir: gore-ljudje.si)}

Preoblikovanje polka v gorsko enoto je pomenilo tudi bistveno spremembo v uniformi (planika na ovratniku suknjiča in krivček ruševca na kapi sta bila znaka gorskih enot), opremi in vadbi moštva, s tem pa je bila polku zaupana tudi obramba meje z Italijo na območju od Gorice do trdnjave Kluže. Skladno s to nalogo je bil polk v poletnih mesecih razporejen na tem območju, saj so pripadniki obeh bataljonov zapustili svoje mestne kasarne ter se namestili v manjših kasarnah po vaseh ob meji z Italijo. Posamezne stotnije prvega bataljona so bile razporejene sledeče: prva v Bovcu (Kluže), druga v Breginju, tretja v Logjeh, četrta skupaj s strojničnim oddelkom v Kobaridu in peta na Livku. Poveljstvo drugega bataljona je bilo poleti nameščeno v Tolminu, kjer se je nahajal tudi strojnični oddelek ter šesta stotnija, sedma je bila v Srednjem pri Kambreškem, osma v Kanalu, deveta pa v Kojskem. Iz teh vasi so hodili na pohode v okoliško hribovje, kjer so se urili v gorskih veščinah in vojskovanju.

I. svetovna vojna

15. avgusta 1914 zjutraj se je polk iz Ljubljane z vlakom odpeljal proti ruskemu bojišču. 26. avgusta 1914 je med napadom pri Przemyslu doživel ognjeni krst. Napad je bil odbit, polk pa se je s hudimi izgubami umikal, ter se ponovno zbral pri Lvovu. S poraženo avstro-ogrsko armado se je povlekel v Karpate. Decembra 1914 je po hudem boju pri Wisloki blizu Jaslowa, v polku ostalo samo še okoli 500 mož (od približno 3500 mož), po prestani zimi v Karpatih pa jih je polk štel le še okoli 300. Maja 1915 je po nemškem prodoru pri Gorlicah polk napredoval do Dnjestra. V drugi polovici septembra 1915 je bil polk premeščen na bovško bojišče. Na teh položajih je polk ostal do pomladi 1916.

^{Na cvetočih poljih Galicije 1914 (vir: kamra.si)}

Sredi meseca marca 1916 je polk zapustil gornje Posočje in se 26. marca 1916 v Ratečah vkrcal na vlak in se odpeljal na Tirolsko kot okrepitev za veliko ofenzivo. 15. maja je imel bataljon na Monte Cengio zmagovit boj na nož z italijansko brigado Forli, kljub velikim izgubam pa je bil napad na sosedni hrib Monte Páu, neuspešen.

24. junija 1916 je moral polk zaradi ruske ofenzive znova z vlakom v Galicijo, kjer je prebil celoten julij in avgust v boju z Rusi. Konec avgusta pa se je polk vrnil na soško bojišče.

V 8. soški bitki je 2. bataljon od 9. do 12. oktobra 1916 izgubil tretjino vseh ljudi, ko je zavračal italijanske napade med Lokvico in Volkovnjakom (Nad Logem). Na teh položajih je prebil 9. soško bitko od 29. oktobra do 5. novembra 1916. 5. novembra se je polk vrnil v Komen, kjer ga je obiskal general Borojević. 19. marca 1917 se je polk preimenoval v Gorski strelski polk št. 2 (K.k. Gebirgs Schützen Regiment N.2, GSR 2). Med 10. soško bitko je bil polk v glavnem v rezervi. V 11. soški bitki pa je od 4. do 11. septembra 1917 skupaj z nekaterimi drugimi enotami branil Škabrijel. V teh bojih je izgubil 30 častnikov (5 padlih, 19 ranjenih, 3 bolne in 3 pogrešane) ter 1173 mož (82 padlih, 507 ranjenih, 121 obolelih in 463 pogrešanih).

^{Nekje v Posočju (vir: kamra.si)}

Oktobra 1917 je polk po prodoru pri Kobaridu odšel za umikajočimi se Italijani, Piavo je dosegel 13. novembra. Tam ga je aprila 1918 obiskalo predstavništvo mesta Ljubljane z županom in polku izročilo srebrno trobento kot darilo Ljubljane. V junijski ofenzivi 1918 je polk napadal v smeri Trevisa, po neuspehu ofenzive pa se je umaknil nazaj čez Piavo.

25. oktobra 1918 se je v Codroipu, tik pred odhodom na bojišče, polk uprl. 29. oktobra se je ponovno uprl in se pod vodstvom svojih oficirjev odpravil proti domovini. V Gorici se je preimenoval v Jugoslovanski gorski strelski polk št. 2 in prisegel narodnemu svetu. Iz slovenskega jedra 2. gorskega strelskega polka je v Ljubljani nastal Slovenski planinski polk in se je bojeval za slovensko severno mejo.