Ob potoku Bistrica naletimo na številne ruševine žag in mlinov, ki jih je poganjal potok. Za delovanje je bil zelo ugoden, saj ima zadosten strmec in dovolj vode za delovanje vse leto. Mlini in žage so mirovali le, ko je led vklenil vodna kolesa. Kmetje so si postavljali manjše t.i. kmečke mline in žage, ki so jih uporabljali predvsem za svoje potrebe. Attems, največji posestnik, je ves les spravljal v Zgornjo Bistrico na žago, manjši žagi pri Močniku in Pevčeva žaga pa sta rezali les le za popravilo drče. Ob celotnem toku Bistrice je bilo okrog petdeset mlinov in žag, samo od vodarne do Močnika jih je bilo osemnajst.
Takoj za Štampoharjevim mlinom je to druga najbolj ohranjena zgradba ob potoku Bistrica. To so ruševine Blažičeve hidroelektrarne. Ima že novejši tip gradnje (železobeton, betonski strop...). Tudi v notranjosti se vidi, da je bila postavljena turbina. V zidu je še sedaj cev. V vintgarju je bila to edina elektrarna. Delovala je od leta 1935 pa do začetka vojne. Elektrarna je napajala Počitniški dom Kraljice Marije na Ošlju. Letovišče je obsegalo več zgradb: bolnico, barake, hlev, pralnico, kapelico.... Počitniški dom je med poletnimi počitnicami sprejemal otroke stare od 7 do 15 let, ki so bili slabotni in bolni na dihalih. Otroci so bili pod stalnim zdravniškim nadzorom in varstvom pedagogov. Kmet Furman, po domače Blažič, ki je odstopil zemljo za to elektrarno, je dobil zastonj elektriko. Proti koncu druge svetovne vojne leta 1945 so naselje požgali. Nad zgradbo je zajetje za vodo, od katere je do zgradbe napeljana cev. Le-ta je služila za višjo tlačno razliko in s tem večjo moč delovanja.
Več podatkov lahko najdete v knjigi: Bistriški vintgar (Maja Kanop, Samo Jenčič), ki jo je izdala Ljudska univerza Slovenska Bistrica.
Celoten opis poti z vsemi navodili in priporočili si preberite v "BV1 Bistriški vintgar (začetek poti)" (GC86N0A)