Del meje je potekala mimo Hotedršice / Part of border went through Hotedršica (Vir/Source: Tomaž Pavšič: Ob stari meji)
Na strani meje, ki so jo zasedali Italijani so že na samem začetku utrdili pomembne strateške točke, sprva le z jarki in strojničnimi gnezdi. Kasneje pa so začeli postopoma graditi različne tipe objektov. Eden izmed njih je tudi z obzidjem in z bunkerji utrjene kasarne pripadniki fašistične milice (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale), ki je bila prostovoljna in dobro plačana. Vse mogočne in številne utrdbe naj bi predstavljale moč nove italijanske države in njenega režima. Novim državljanom pa naj bi kazale nepremagljivost in dokončnost meje, kar bi pomagalo pri hitrejši psihološki vdaji primorskih Slovencev.
Primer carinskega vhoda na italijanski strani pri Hotedršici (Vir/Source: osebni arhiv Tomaža Pavšiča).
Example of italian border entrance near Hotedršica.
Stražni stolp in zid danes / Watchtower and wall today (Foto: Anka Vončina)
Na italijanski strani so mejo vojaško varovali gafovci, finančne straže ekonomsko pred kontrabantom in fašistična milica politično.
Rapalska meja je bila meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev, določena leta 1920 v italijanskem mestu Rapallo. Je pomnik samovoljnega kupčevanja velikih evropskih sil in njihovega kosanja malih narodov. Zasekala je med Slovence in jih razdelila ravno v času, ko so postajale ideje o naši samostojnosti skorajda uresničljive.
Nova meja je takrat odrezala skoraj tretjino Slovenskega ozemlja z okrog tristo tisoč prebivalci. Mnogi so zapustili domove in si iskali novega prostora pod soncem. Predvsem pa je najbolj grobo posegla v vsakdanje življenje ljudi ob njej. Sosedje so se kar naenkrat znašli v dveh povsem različnih državah in v zelo drugačnih družbenih razmerah. Zavedni slovenski ljudje pa so verovali, da ta ločnica ne bo večna. Prvi, ki so jo rušili tudi z bojem, so bili Tigrovci.
Pogodba, ki je bila podpisana po mednarodnih pravilih, je bila brez vojne nepremakljiva. A so po okupaciji Jugoslavije, Italijani s svojimi nemškimi zavezniki (spet) 8. julija 1941 v Berlinu podpisali nov dogovor o njenem poteku. Od Tromeje do vasi Vrsnik nad Žirmi je potekala po dotedanji rapalski. Od tu pa se je obrnila prti vzhodu do Šentvida nad Ljubljano in tekla pod Savo do meje z NDH. S tem so se ji sami odrekli in se po drugi svetovni vojni niso več mogli sklicevati nanjo.
Zaradi meje je bilo življenje prebivalcev ob njej sicer kruto, a bolj polno in razgibano. »Stara meja«, ki je padla šele leta 1947 s priključitvijo Primorske k Jugoslaviji, sedaj ostaja le še zgodovinska epizoda, ki pa je zapustila sledi v naši kulturni in materialni dediščini (dr. Boris Mlakar).
Avtorica besedila končuje z besedami prof. Tomaža Pavšiča, prvega in najzaslužnejšega odstiralca skrivnosti »Stare meje«, po katerem so povzeti podatki prispevka, predvsem pa zadnji odstavek: »Ne dopustimo, da čas in naša nemarnost zbrišeta spomine na našo preteklost, skozi katero se je naš narod prebijal h končni svobodi in osamosvojitvi. Bodimo spoštljivi do naših prednikov in naše zgodovine tudi v novih časih.«
Avtorica besedila: Anka Vončina
