GG team.
Nista zgolj dve črki. Gre za povezanost. Dveh duš, enakih misli, želja, ciljev. Gre za idejo, ki se je rodila pred časom in skozi različne preizkušnje prinesla pravo prijateljstvo. In pravi timski duh, ki se kaže vedno znova.
Gre za skupne spomine, anekdote, trenutke. Izkušnje. In željo po novem druženju. Ki ga želiva deliti z vami. S prav posebnimi nalogami in povabilom na zanimive kraje, k zanimivim preizkušnjam in škatlicam kot morajo biti. Zato lahko rečeva le ... dobrodošli.
REŠITE NALOGO IN VESELO NA TEREN, KJER VAS ČAKA ZAKLADEK!
Taksist Janez in njegova zgodba
Danes res ni bil Janezov dan. Biti taksist v Ljubljani ni vedno lahko in samo naj kdo reče, da jim je vse z rožicami postlano. Vse od kar se je izpred Gospodarskega razstavišča odpeljal po Dunajski cesti v smeri Črnuč, je šlo vse narobe. Ko se je prvič USTAVIL tam, kamor so ga poklicali, ni bilo nikogar. Nekdo se je pošalil z njim in lahko je zgolj dodal eno veliko NULO tudi tej, kot bi rekli na davkariji, GOSPODARSKI VOŽNJI. Nato ga je na križišču brez semaforjev še nekdo krepko izsilil, kot da ni še nikoli slišal za DESNO PRAVILO, kar je bilo še posebej nevarno v ZIMSKIH RAZMERAH. Zavil je na Dimičevo ulico in tam ugotovil, da mu je stranko speljal nekdo s KOLESOM-RIKŠO. Kaj vse se bo še našlo na naših ulicah, si je mislil, med tem ko je PARKIRAN ob cesti čakal na morebitno novo stranko. Takrat se je ob njem ustavil policist in si ga očitno vzel na piko. Povabil ga je do policijskega avtomobila in mu v roke potisnil ETILOMETER. Zvezde pred očmi so se mu kar POMNOŽILE, ko je pogledal rezultat na INDIKATORJU ALKOHOLA. Saj ne more biti res. Zgolj dve pivi, pa toliko. Ko mu je policist razložil še, da se je ustavil zgolj zato, ker ni imel prižganih dnevnih luči ali DNEVNIH SVETILK kot se je menda pravilno izrazil, pa je imel vsega zadosti. Zaklenil je vozilo, predal ključe policistu in mu rekel, naj ljudi po Ljubljani prevaža sedaj kar on, v njegovem taksiju ali pa nekakšni rikši. On se tega ne gre več. Presenečen policist je nekaj časa gledal ključe v svojih rokah, nekaj časa Janeza, ki je korakal stran. Nato pa le zmajal z glavo in si mislil ... kakšni časi!
