Nekega lepega dne se je povzpela na bližnji hrib, od kjer se je videl razgled na njen dom. Opazovala je svet pred seboj. Tako lep, prostran, pa vednar edini poznan. Videla je njeno družino, prijatelje in druge živali, kako kramljajo, nabirajo hrano in poležavajo v senci.
Ko je tako sedela na hribu in gledala na njen dom, je ugotovila, da ni taka, kot so ostale živali. Čeprav ima zelo rada dom, si v srcu želi odpotovati, raziskati svet, v katerem ni še nihče bil.
Ugotovila je, da je njeno srce drugačno.
Hitro je oddrvela navzdol do svoje družine. Ko jim je povedala o potovanju, ki si ga želi, pa so druge živali le zmajale z glavo. Niso razumele, zakaj hoče stran, če ima tu vse, kar potrebuje. Obrnile so se stran in šle nazaj po svojih opravkih.
Ko se je zvečerilo, se je tiho izmuznila iz hiške. S pogumom v srcu in z iskricami v očeh, se je odpravila na pot. Vedela je, da želi raziskati svet in potovati tja, kamor jo vodi srce.
Družina in prijatelji je od takrat niso več videli, le od drugih živali so slišali zgodbe, kako je mala žival našla svoj prostor pod soncem. Prepotovala je skoraj polovico sveta, spoznala druga čudovita bitja in z vztrajnostjo in pogumom dosegla najvišje kotičke sveta.
Po pripovedi naj bi mala žival, ki je nekoč živela na malem obrežju Ljubljanice, postala gozdna vila. Njen dom je postal tam, kjer bije srce.
Včasih se še vedno prikaže komu izmed nas. Modrost razkrije samo tistemu, ki v srcu nosi pogum in iskrice v očeh.
(Pisalo prinesi s seboj.)