Ta geocache je postavil član Geocaching kluba Geosledec.
Obišči našo » spletno stran in se nam pridruži tudi ti!
rojstva in smrti
Družine so imele običajno po deset in tudi več otrok, ki so se mnogokrat rojevali celo na poljih ali na poteh v notranjosti Istre. Obstajale so vaške babce, ki so otroka umile in mu takoj dale žličko vina, "da mu ne bo skrito" in mu namazale usteca s pečenim jabolkom proti zadahu po plodovnici. Rodnica je morala preživeti vsaj dva tedna v temi (zaprta polkna) izključno v hiši, da ne bi "izgubila višto" - vida. Ni smela pometati smeti čez prag. Dojenčke so mazali z maslom zaradi lepe kože. Tudi prehlad so zdravili z maslom. Zoper štrige mu je prvo srajčko oblekla narobe in mu okrog vratu zavezala rdeč trak. Da bi bili bolj ubogljivi, so otrokom posolili ušesa.
Smrti se niso bali in so jo sprejemali povsem naravno, vdano, kot zaključek plodnega življenja. Med vaščani je bila močno razvita sosedska pomoč in izposojanje, vendar se ob smrti ni nič posojalo, iz hiše niso pometali smeti, las. Navadno so pri mrliču bedeli moški. Verjeli so, da moraš mrtvega prijeti za prst na nogi, če nočeš, da bi te bilo pred njim strah. Razširjeno je bilo namreč verovanje, da se mrtvi vračajo, duša umrlega "se vica". Vdove so pravile: "Pride ponoči, leže poleg mene, je mrzel in z njim se pogovorim." Na grobove so postavljali lesene križe, oblikovali pa so jih tudi iz cvetja in bele moke. Bolj povezani z naravo so želeli biti pokopani kar pod "en drev" (hrast).
Pot začnemo na vaškem trga pred cerkvijo sv. Magdalene, kjer je postavljena tudi informacijska tabla. Na poti ves čas sledimo rumenim puščicam, na opazovalnih mestih učne poti pa nas pozdravijo lične barvne gobice, to je tudi znak, da smo na pravi poti. Hojo začnemo naravnost navzgor proti severovzhodu mimo cerkve sv. Magdalene, ki je na desni strani, in vaškega napajališča, ki stoji na levi strani, in hodimo vse do zadnje hiše pred gozdnatim pobočjem. Tu naša pot zavije desno za hišo in preide v prijetno stezo, ki se začne nekoliko bolj strmo vzpenjati proti vzhodu, po gozdnatem pobočju grebena Kuk-Lačna. Na poti lahko, v spodnjem delu pobočja, opazujemo globoke erozijske jarke v flišnati podlagi, višje pa se pot v nekaj ovinkih povzpne na apnenčasti greben z vrhi Kuka in Lačne. Nadaljujemo ravno in dosežemo širok kolovoz (ta povezuje Rakitovec prek Kuka nad Movražem ter se povzpne na Lačno in spusti v Kubed). Na kolovozu zavijemo levo in se po njem skoraj vodoravno sprehodimo do razcepa, kjer se pot spusti navzdol proti Smokvici. Tukaj nadaljujemo ravno do jame Špilja (oznaka jama) in se rahlo vzpnemo do zanimive, majhne kraške jame na robu apnenčastega grebena. To je v bistvu kratek rov skozi skalni rob; stvaritev narave je posebej zanimiva za otroke. Potem nadaljujemo pot vse do razglednega stolpa na vrhu hriba Lačna nad Gračiščem.
Oprema : Manj zahtevna pot po kolovozih in stezah. S športno ali lahko planinsko obutvijo je priporočljiva v vseh letnih časih, in ker poteka po utrjeni kraški podlagi, je primerna tudi za obdobja s padavinami.
Potek poti: Smokvica–Lačna
Dolžina poti:2,8 km, 1 ura hoje