Mariborska kopališča skozi čas Multi-cache
Mariborska kopališča skozi čas
-
Difficulty:
-
-
Terrain:
-
Size: 
(micro)
Please note Use of geocaching.com services is subject to the terms and conditions
in our disclaimer.
V čase, ko v kopališčih niso plavali
Objavil/a Časopis Večer, dne 2016-05-01 ob 00:00:00
Ko so evropski križarji med svojimi pohodi na Bližnjem vzhodu spoznali javne kopalnice oziroma javna kopališča, jih tudi doma nikakor niso hoteli pogrešati. Srednjeveška javna kopališča so bila namreč mesto stalne in javne prostitucije, obenem pa tudi neke vrste hotel za sproščujoče urice in prizorišče zvodniških dejavnosti. V njih so bile posebne kadi za kopanje v dvoje in primerne manjše sobe "za počitek". Čez čas so sočasno kopanje obeh spolov sicer prepovedali, a so bile moškim v kopališčih na voljo mlade uslužbenke, ki so na željo obiskovalce masirale ali kako drugače stregle njihovim telesnim potrebam. Zanimivo je, da kopališča niso smela obratovati od večernega do jutranjega zvonjenja, podobna ureditev, kot je veljala tudi za javne hiše.
Eno takih kopališč je v Gradivu za zgodovino Maribora omenjeno že leta 1393. Pravzaprav je šlo za kopališko uto in hlev med Martinovo hišo, ta je uto prodal mariborskemu špitalu, in špitalskim vrtom v samem srednjeveškem mestnem jedru - na območju za današnjo glavno pošto. V letih 1486 in 1491 se omenja tudi kopališki mojster padar Vincenc Meychfuer, ki je po vsej verjetnosti skrbel za goste kopališča, podrobnosti njegovega poklica nam niso znane.
Parne kopeli v Kopališki ulici
Povsem drugim namenoma je služilo kopališče na jugovzhodnem delu mesta, pod Sinagogo. Šlo je namreč za judovsko obredno kopališče oziroma mikve, do katerih naj bi vodila pot skozi t. i. judovska vrata. Po izgonu Judov iz Maribora v začetku januarja leta 1497 so bazen "pod mestnim obzidjem, kjer je Hartnagova usnjarna", uporabljali v posvetne namene do sredine 18. stoletja, ulica ob vzhodnem delu starega mestnega jedra pa se je vse do sredine dvajsetega stoletja imenovala Kopališka ulica (Bad Gasse). Mariborčanom je sicer bolj znana po imenu, ki ga je nosila še pred nekaj leti in kjer se nahaja tudi sedež Večera - Svetozarevska ulica. Prav nasproti današnje časopisne stavbe so konec 19. stoletja odprli mestno parno kopališče. S svojima dvema bazenoma, 22 kadmi, 17 prhami in parnim oddelkom je služilo predvsem izboljšanju higiene meščanov. Kopališče je bilo odprto vsak dan, tudi v nedeljo dopoldan, za vse. Parne kopeli pa so bile ob torkih, četrtkih, sobotah in nedeljah namenjene moškim, ob sredah in petkih pa ženskam. Mestno parno kopališče v Kopališki ulici 5 je bilo Mariborčanom na voljo do konca šestdesetih let dvajsetega stoletja.
Lahko brez modrčkov - Mariborski otok
Najstarejše mestno kopališče, ki še obratuje, je Mariborski otok. Otvoritev takrat enega najlepših javnih kopališč v Evropi je bila 15. junija 1930 in na svečanosti je bila priporočena "promenadna obleka", kot je pisalo na vabilu županstva. Zanimivo je, da sta se na javnem razpisu tako prvo- kot tudi drugonagrajeni načrt mestnega kopališča kasneje izkazala za gradnjo nesprejemljiva, tako da je končni načrt izdelal inž. Josip Baran, zgradilo pa ga je gradbeno podjetje Jožeta Jelenca in Vladimirja Šlajmerja.
Za gradnjo so porabili 60 vagonov cementa, 800 vagonov gramoza, 15 vagonov lesa in pet vagonov železa, v tla so zabili več kot 500 lesenih pilotov, kopališče pa je gradilo več kot 150 delavcev po deset ur na dan. Poleg kopalnih bazenov so kompleks sestavljale še garderobe, restavracija, naprava za čiščenje vode, športna igrišča in naravni park, ob bazenu pa tudi desetmetrski stolp s skakalnico, ki so ga kasneje zaradi varnosti (smrtne nesreče) odstranili. Na Otok je ob otvoritvi vodil lesen most, a ga je reka Drava leta 1933 odnesla. Leto kasneje ga je nadomestil jekleni, ki otok še vedno povezuje z levim bregom reke, kopališče pa je bilo do danes deležno le manjših sprememb in obnove, tako da se mu zob časa že močno pozna.
Dobrih petdeset let kasneje je bilo na Mariborskem otoku odprto tudi prvo nudistično kopališče v Sloveniji. Na betonskem valobranu na zahodnem delu otoka, imenovanem "T", so se kopalci sončili goli sicer že nekaj časa, 9. julija 1981 pa je postal nudizem na Mariborskem otoku uradno dovoljen. Pred nudističnim delom kopališča so postavili čuvaja, ki je skrbel za red in odganjal radovedneže.
"Kopalcem nudistom priporočamo, da si pred kopanjem v bazenih nataknejo kopalne hlačke, prav nič pa nimamo proti, če se dekleta kopajo ali sprehajajo brez nedrčkov. Hišni red, ki pa še ni napisan, namreč dovoljuje, da se kopalke v bazenih kopajo zgoraj brez," je ob odprtju nudistične plaže na Mariborskem otoku za Večer 10. julija 1981 povedal takratni vodja kopališča Maks Dimc.
Sanitarno-higiensko kopališče Pristan
Tudi po drugi svetovni vojni večina Mariborčanov doma še ni imela svojih kopalnic, zato so bila občanom še vedno na voljo higienska kopališča. Eno takih je bilo v kompleksu TVT Boris Kidrič, namenjeno tako zaposlenim v tovarni kot drugim prebivalcem Studencev. Kopališče Pristan se je uradno sprva imenovalo "sanitarno-higiensko in zimsko-športno kopališče". Tako je bil v 27. novembra leta 1972 odprtem kopališču tudi sanitarni del s približno tridesetimi prhami in dvajsetimi kadmi, športno-rekreacijski pa je imel dva bazena in stolp s skakalnicama. Pristan je bil zgrajen s pomočjo občinskega samoprispevka in prvotni načrti so poleg pokritega kopališča predvidevali tudi izgradnjo letnega dela. "Kot občan bi si želel, da bi čim prej zgradili tudi drugo fazo po programu. To bi bilo letno kopališče z rekreacijskim bazenom 33 x 33 metrov, šolskim bazenom 16 x 16 metrov, bazenčkom za cicibane s premerom 8 metrov, tekmovalnim bazenom 50 x 21 metrov, skakalnim bazenom ter 10 metrov visokim stolpom, z ustreznimi objekti in bistrojem, ploščadjo za kotalkanje oziroma drsanje itd. Želim si, da bi bilo to kopališče čim prej uporabno," je o načrtih ob otvoritvi kopališča za Večer povedal Ljubo Brandner, glavni projektant. Žal do realizacije teh velikih projektov ni nikoli prišlo, edino razširitev in posodobitev je bil Pristan deležen šele v novem tisočletju, ko je poleg prenove že obstoječih dobil še nov olimpijski bazen.
Večini Mariborčanov pa je to zimsko kopališče ostalo v spominu predvsem po osnovnošolskih plavalnih tečajih (še zdaj jih izvajajo tam za tretješolce), skokih s skakalnic, s katerimi smo se postavljali pred sošolkami, žvečilnih gumijih, s katerimi so bile zapolnjene luknje v lesenih stenah kabin za preoblačenje, kasneje pa tudi po diskoteki nad bazeni.
Do kopališča Tam po udarniško
Le slabo leto po otvoritvi Pristana je na Teznu zraslo še eno mestno kopališče. Avgusta 1973 so odprli kopališče Tam, ki so ga udarniško s skoraj 15.000 prostovoljnimi delovnimi urami zgradili delavci Tama in dijaki šolskega centra. Na 25.000 kvadratnih metrov so v dobrega pol leta zgradili tri plavalne bazene in poslopje z 2600 garderobami, ob otvoritvi pa so bili načrtovani še telovadnica, restavracija, igrišče za minigolf, teniška igrišča, kegljišče in celo zimsko kopališče. Kot zanimivost: otroški bazen je imel obliko triperesne deteljice, logotipa Tovarne avtomobilov Maribor (Tam).
Takoj po otvoritvi so bazeni postali priljubljena športno-rekreacijska točka Mariborčanov, četudi so kopališče Tam obiskovali bolj meščani z desnega brega Drave, Mariborčani z levega pa so poleti gravitirali proti Mariborskemu otoku.
S propadom tovarne je postopoma pričelo ugašati tudi kopališče. Zadnja kopalna sezona v priljubljenem Tamu je bila leta 2007, potem pa je nekdanji mestni ponos pričel žalostno propadati. Pet let kasneje so se na občini odločili dokončno porušiti propadajoče objekte in zasuti bazenske jame. Do takrat pa so neznano kam in "čez noč" izginili aluminijasti školjki bazenov, težki 58 ton, in elektromotorji iz nekdanje strojnice kopališča. Tatov niso izsledili.
Mariborska javna kopališča v preteklosti niso bila prvenstveno namenjena športu in rekreaciji, služila so predvsem v higienske in še kakšne druge, tudi pogojno in nepogojno družabne namene.
Additional Hints
(Decrypt)
mnqnw mn bznevpb cev gyru / oruvaq gur fvyire obk, tebhaq yriry (fcbvyre 2023)