Grad Šumberk (nemško Schonenberch ali tudi Schönberg) je sodil med najstarejše gradove na Kranjskem, danes pa o njem pričajo le še razvaline na 540 metrov visokem hribu nad vasjo Gorenji Podšumberk severno od Žužemberka. V zgodovinskih listinah se grad posredno prvič omenja leta 1141, zgradili pa so ga morda že pred ali pa kmalu po letu 1106. Kot grad je izrecno omenjen v zgodovinskem viru šele leta 1266 kot castrum Schonenberch.
Šumberški so bili pomembna fevdalna rodbina, ena od vej Puchsov iz kraja Pux ob zgornji Muri na Avstrijskem in sorodniki Ortenburžanov ter Goriških grofov. Udeleženi so bili tudi pri gradnji šentruperške cerkve. V 15. stoletju je grad prešel pod Turjačane, ki so imeli v lasti enega od grajskih stolpov že od leta 1335 dalje in si s tem ustvarili dobro podlago za kasnejši prevzem gradu in gospostva v svoje roke. Ko je leta 1443 umrl zadnji iz rodu Šumberških, je celotno šumberško gospostvo dokončno prešlo pod Turjačane, ki so šumberški grad po letu 1463 na novo pozidali. Valvasor v Slavi citira listino iz leta 1463, s katero je cesar dovolil Turjaškim, da lahko šumberški grad na novo pozidajo. Ob podedovanem šumberškem gospostvu so se Turjačani leta 1467 razdelili na dve veji, Šumberk pa je postal sedež tiste veje Turjaških, ki je bila v 17. stoletju poknežena in je prenesla središče svojih posesti na Kočevsko.
Grad Šumberk je dokončno razpadel v začetku 18. stoletja, od več metrov visoke razvaline pa se je še najbolj ohranil romanski, sicer v poznogotski dobi predelani palacij s tri metre debelimi stenami, deloma tudi obrambni stolp, obzidje in pomožne stavbe, v rebri tik pod grajskimi razvalinami pa je ohranjena grajska kapela svete Katarine, nastala še v romanski dobi. V ostanku palacija in stolpa je razvidna lepa plastovita zidava iz klesanega in lomljenega kamenja, ohranjen je šivani vogal stolpa, pa tudi več romanskih oz. gotskih svetlobnih lin.
Vir: http://www.slovenia.info/si/Kulturno-zgodovinske-znamenitosti/Grad-%C5%A0umberk.htm?kul_zgod_znamenitosti=8864&lng=1
Znani lastniki gradu iz rodbine Šumberk:
Prvi znani lastnik gradu naj bi bil vitez Meginhardus de Sconenberge, znani lastniki so še brata Niklas in Ditrik iz Šumberka, Zofija Šumberška in njen sin Ulrik ter nnjegova žena Neža, zadnji iz rodbine Šumbergov pa naj bi bil Hans II. Po izumrtju Šumberških plemičev sta grad prevzela Engelhart in Volker Turjaška, ki sta bila s Šumberškimi tudi v krvnem sorodstvu.
O gradu in njegovih razvalinah še danes krožijo številne legende:
- Ena izmed njih govori o nastanku gradu, ki naj bi nastal v istem času kot grad Kozjak, sezidala pa naj bi ju brata velikana. Brata naj bi si orodje podajala po zraku, kadar pa sta bila žejna, sta se sklonila in pila vodo iz Temenice.
- O grajskih razvalinah pa je najbolj zanimiva legenda o grajski kleti. Po tej pripovedki naj bi bila pod ruševinami gradu ohranjena globoka klet, v kateri so tri kadi, polne zlata in srebra. Zaklad varuje črn pes, ki mu iz gobca šviga plamen, poleg tega pa se okoli srednje kadi ovija velikanska bela kača s svetlo krono z vdelanim diamantom na glavi. Ta kača naj bi bila zakleta kraljična, ki čaka na pogumnega mladeniča, da jo reši. Ta mladenič bo rojen na kresni večer ob polnoči, in bo kačo ogovoril v božjem imenu. Takrat bo prekletstvo prekinjeno, prelepa kraljična pa bo postala mladeničeva žena. Pripovedka tudi pravi, da bo zibelka rešitelja zgrajena iz lesa smreke, ki raste med grajskimi razvalinami. Ker pa se je smreka posušila, je grad še vedno porušen, kraljična pa je še vedno ujeta v kačje telo.
- Grad je dogajališče vsaj dve slovenskih zgodovinskih povesti, Jurčičeve nedokončane Janez Gremčič in Zorčeve Beli menihi.