Ta geocache je postavil član Geocaching kluba Geosledec.
Obišči našo » spletno stran in se nam pridruži tudi ti!
Z imenom Šavrinka se niso poimenovale same, ampak so jih tako klicali prebivalci hrvaških vasi; slovenske Istrane so imenovali Šavrini, oziroma Šavrinke, sebi, na drugem bregu reke Dragonje, pa so pravili Kršani. Istrani nikoli niso bili nacionalno razdeljeni. Prebivalstvo v Istri je sestavljeno iz slovenske, hrvaške in italijanske etnične skupine. Vedno so živeli skupaj, pod enotnim imenom Istrani. Njihova kultura in jeziki pa so se mešali tako, da so vsi govorili istrijanščino, eni z malo več slovenskimi besedami, drugi z več hrvaškimi in tretji z več italijanskimi besedami.
Šavrinka
Istrske žene - Šavrinke, poimenovane zaradi tradicije svojega dela in pokrajinske pripadnosti, izvirajo s konca devetnajstega stoletja. Zaradi gospodarske krize in premajhnih obdelovalnih površin, se je v Istri pojavila lakota. Vzdrževanja mnogoštevilnih družin možje niso zmogli, zato so morale za delo poprijeti tudi njihove žene in matere. Odpravile so se na pot po Istrskih hribih in vaseh.
Šavrinke so svoj poklic začele opravljati že v zgodnji mladosti, najmlajše so bile stare trinajst, štirinajst let in so ga ponavadi opravljale dokler se niso poročile, nekatere pa tudi celo življenje. Najbolj znane so bile jajčarice, teh je bilo tudi največ, ki so iz slovenske Istre hodile po hrvaških vaseh, od hiše do hiše pobirat jajca in jih v plenjerih na glavah ali v bisagah na oslih tovorile v Trst ali v Koper na trg prodajat. Druge so nosile kruh - krušarice, med tovrstno blago pa je spadalo tudi sadje in zelenjava, mleko in drva. Nekatere izmed njih so pospravljale domove mestne gospode, prav tako pa poznamo tudi poklic perice: iz mest so nosile domov perilo, ga prale in tudi same kuhale lužino iz oglja in pepela bukve.
Pot začnemo na vaškem trga pred cerkvijo sv. Magdalene, kjer je postavljena tudi informacijska tabla. Na poti ves čas sledimo rumenim puščicam, na opazovalnih mestih učne poti pa nas pozdravijo lične barvne gobice, to je tudi znak, da smo na pravi poti. Hojo začnemo naravnost navzgor proti severovzhodu mimo cerkve sv. Magdalene, ki je na desni strani, in vaškega napajališča, ki stoji na levi strani, in hodimo vse do zadnje hiše pred gozdnatim pobočjem. Tu naša pot zavije desno za hišo in preide v prijetno stezo, ki se začne nekoliko bolj strmo vzpenjati proti vzhodu, po gozdnatem pobočju grebena Kuk-Lačna. Na poti lahko, v spodnjem delu pobočja, opazujemo globoke erozijske jarke v flišnati podlagi, višje pa se pot v nekaj ovinkih povzpne na apnenčasti greben z vrhi Kuka in Lačne. Nadaljujemo ravno in dosežemo širok kolovoz (ta povezuje Rakitovec prek Kuka nad Movražem ter se povzpne na Lačno in spusti v Kubed). Na kolovozu zavijemo levo in se po njem skoraj vodoravno sprehodimo do razcepa, kjer se pot spusti navzdol proti Smokvici. Tukaj nadaljujemo ravno do jame Špilja (oznaka jama) in se rahlo vzpnemo do zanimive, majhne kraške jame na robu apnenčastega grebena. To je v bistvu kratek rov skozi skalni rob; stvaritev narave je posebej zanimiva za otroke. Potem nadaljujemo pot vse do razglednega stolpa na vrhu hriba Lačna nad Gračiščem.
Oprema : Manj zahtevna pot po kolovozih in stezah. S športno ali lahko planinsko obutvijo je priporočljiva v vseh letnih časih, in ker poteka po utrjeni kraški podlagi, je primerna tudi za obdobja s padavinami.
Potek poti: Smokvica–Lačna
Dolžina poti:2,8 km, 1 ura hoje