OJSTRICA (2350m) je najvišja gora v vzhodnem delu osrednjega grebena Kamniških in Savinjskih Alp. Njen ozki piramidasti skalni vrh se iz Savinjske doline in Ljubljanske kotline ter z bližnjih in daljnih vrhov vidi kot ostra konica, ki ji je dala ime. V vsej svoji lepoti pa se pokažejo njena ostenja iz Logarske doline in Robanovega kota, dveh najlepših alpskih dolin pri nas in v Evropi.
Ojstrica izteza svoje grebene na vzhod, zahod in proti severu. Vzhodni Kocbekov greben povezuje Ojstrico z Malo Ojstrico (2017m), nadaljuje pa se proti Velikemu vrhu (2110 m) nad Robanovim kotom. Kocbekov greben ima ime po Franu Kocbeku, ki je leta 1894 skupaj z Jurijem Planinškom iz Luč po njem splezal na Ojstcico. Zahodni greben se spušča v škrbino Škarje (2141 m), in jo loči od Lučke Babe (2244 m). Severni greben se z vrha znižuje proti Škrbini (1800m), zajedi med Ojstrico in severno sosedo Krofičko (2083) m). Južno razbrazdano pobočje Ojstrice se spušča v prostrano zeleno kotlino Korošica.
Z Ojstrice je čudovit prostran razgled na vse strani. Na vzhodni strani se v bližini razteza pretežno zelena valovita Dleskovška planota, za njo vidimo Raduho, Smrekovško pogočje in Golte, pa tudi Savinjsko dolino vse do Celja. Od jugovzhoda proti jugu se pogled najprej ustavi na obširni Veliki planini, naprej pa se zvrstijo Rogac, Kranjska reber, Menina in Posavsko hribovje. Za Ljubljansko kotlino vidimo Krim, na obzorju pa sega pogled od Snežnika in Nanosa. Od jugozahoda do zahoda se za Ljubljansko kotlino in gorenjsko ravnino zvrstijo Polhograjsko hribovje, Škofjelosko pogorje, Ratitovec, Spodnje Bohinjske gore in osrednji del Julijcev z očakom Triglavom.
V ospredju pa so na tej strani skalni vrhovi Planjave, Turške gore, Kalškega grebena, Rink in Mrzle gore, potem pa še Skuta, Grintovec in Kočna. Med Planjavo in Mrzlo goro opazimo zeleno krnico Okrešlja. Na južni strani Planjave se nad Repovim kotom vije greben Zeleniških špic. Na severu sta globoko spodaj Logarska dolina in Robanov kot, med njima greben s Krofičko in Strelovcem. Od severozahoda proti severovzhodu pa se zvrstijo greben Košute, Obir, Pristovški Storžič, Olševa, Peca in gorovja v Avstriji vse do Visokih Tur z Grossglocknerjem (Velikim Klekom) na obzorju.
Prvi znani pristopnik na Ojstrico je bil leta 1823 poročnik in geometer Ernest pl. Joanelli, ki je po službeni dolžnosti postavil na vrhu triangulacijsko piramido. Od kod se je povzpel in kdo mu je pomagal, ni zapisano. Prav gotovo pa so to bili domačini iz Luč, Solčave ali Logarske doline. Triangulacijske piramide, ki so jih postavili tudi na drugih vrhovih Kamniških in Savinjskih Alp, so omogočile meritve in izdelavo prvih točnejših zemljevidov tega gorstva. Dve leti kasneje se je povzpel na Ojstrico avstrijski nadvojvoda Janez (Johann) s spremstvom. Vodil jih je stari Logar iz Logarske doline čez Klemenškovo planino in Škarje, sestopili pa so čez Moličko planino in mimo Planinška v Luče. Po letu 1848 je znanih več pristopov iz Logacske doline, Robanovega kota, Luč in Kamniške Bistrice, kar je bilo za takratne čase pravi podvig, saj ni bilo nadelanih, zavarovanih in označenih poti. Pristope so poznali le nekateri domačini, ki so kot divji lovci in pastirji prihajali v ta gorski svet. Med petimi pristopniki na Ojstrico leta 1855 je bil tudi mozirski župnik Ignac Orožen.