Ta geocache je postavil član Geocaching kluba Geosledec.
Obišči našo » spletno stran in se nam pridruži tudi ti!
Prva zasleditev naselitve v Zalogu spada v rimske čase, ko so v II. stoletju n.š. Rimljani na današnjem posestvu Rugelj naredili trdnjavo, ki je varovala plovbo ob Savi ter cesto, ki je vodila proti Trojanam.
Zalog se s slovenskim imenom nahaja v listini, pisani v gotici, z dnem 20. december 1336. Nekoliko pozneje pa je ime dobilo nemško obliko Salloch, ki se je v listinah ohranila vse do konca 19. stoletja.
Ko so po letu 1730 uredili rečne struge in bregove ter vlečne poti za vole na obeh straneh rek Save in Ljubljanice, so lahko po rekah zaplule tudi večje ladje: največje - dombase - so bile dolge do 30 metrov in so lahko nosile do 60 ton blaga. Ker nad Zalogom Ljubljanica za večje čolne ni bila plovna, so v njem okoli leta 1730 uredili veliko pristanišče. To je bil pristajalni kanal širok 10 metrov, globok 1 meter, dolg pa okoli 100 metrov. Leta 1779 so ga posodobili in brežine okrepili s koli in debli ter nasuli s peskom v trdne prekladalne ploščadi. Imeli so tudi prekladalni žerjav. Na bregu so sezidali velik navigacijski urad oziroma mitnico, poleg njega pa prostorna skladišča, žitno denimo leta 1767. Načrte pristanišča je zasnoval Gruberjev učenec Jožef Marija Schemerl. V ugodnih vodnih razmerah so dnevno pretovorili več deset ton blaga: vina, žita, tobaka, platna, sukna, železa, mesa ... Blago je bilo pakirano v sode, da se ni zmočilo ali izgubilo, če se je ladja razbila ali prevrnila. Prevažali pa so tudi živino. Z dograditvijo železnice Dunaj-Trst leta 1849 je prevoz blaga po reki prenehal in zaloško pristanišče je začelo propadati. Na Kozjakovem jeziku so še na začetku 20. stoletja imeli živinske sejme, v pristanišču, ki so ga vse bolj zasipavali, pa so perice prale perilo. Pri izgradnji betonskega mostu čez Ljubljanico leta 1983 je nastalo precej odvečnega izkopa, s katerim so zasuli več kot polovico starega kanala. Zasipala se je tudi brežina z Labarja, tako da je staro pristanišče začelo izginjati. Skladišča so se sama podrla po 2. svetovni vojni. Pristanišča in pripadajočih objektov niso vpisali v register nepremične kulturne dediščine. Gradnja prečrpališča za umazane vode je zahtevala primerno pristopno cesto, ki je nastala z nasutjem nekaj metrov sloja materiala na zemljišče nekdanjega pristanišča in protipoplavno ureditvijo brežin proti Ljubljanici. V ustju nekdanjega pristanišča so izkopali veliko jamo za betonsko prečrpališče. S tem je nepovratno izgubljena nenadomestljiva kulturna dediščina Zaloga.
prinesi pisalo s seboj !!!