[SLO] Če se do zaklada odpravite od predlaganega parkirišča na mejnem prehodu, vas čaka nezahteven in občasno razgleden višinski sprehod po makadamskem kolovozu. Kaj sta Ankova hvapca pogruntala o svetu, pa boste izvedeli na cilju.
[ENG] If you go for this cache from the suggested parking at the border crossing, you are going for an easy, partly scenic high-altitude walk on a dirt road. You'll find out what the Ank farmhands had to say about the world at the final spot.
Jezersko je svet zase, je biser, dvignjen nad dolinski vsakdan. Ravnica, obkrožena z vencem gora in gričev, je že sama po sebi idilična, vsaj zdajšnjim urbanim dolincem se zdi tako. Posejana je s kmetijami različne starosti, najstarejše pa so nanizane ob nekoliko dvignjenih gozdnih obronkih, saj še pomnijo, da je ravnico včasih zalivalo jezero. Si predstavljate, da bi danes mirno veslali sem ter tja po Jezerskem in se ozirali proti okoliškim vrhovom? Planšarsko jezero je sicer zelo znano vodno očesce, a to ni ostalina nekdanjega jezera, ki je pokrivalo precej večji del ravnice. Vendar pa je narava stvari uredila po svoje: jezero je med 40-dnevnim potresom leta 1348, torej geološko gledano pravkar, odteklo proti jugu. Grozljivi čas, ki je odnesel jezero, takoj nato tri zaporedna leta kosil prebivalstvo s kugo, potem pa leta 1352 nad preostale poslal še požrešne kobilice, se je na našo srečo odmaknil v preteklost. Včasih res ni bilo heca, danes pa samo nekoliko koprnimo po tem, da bi v jezerskem višavju lahko uživali še v romantičnem veslanju. S tem pač ni nič, nam pa Jezersko ponuja toliko različnih sprehodov in razgledov, da lahko vse življenje romamo gor napajat dušo.
Zdaj pa se razglejmo. Verjetno na Jezersko niste prišli po starih hribovskih poteh - torej iz Tržiča preko Stegovnika, iz Kamnika preko Kokrskega sedla ali čez kake druge hribe - temveč po ovinkasti asfaltirani cesti - najsibo iz južne, "ljubljanske smeri", ali pa iz severne smeri, iz Avstrije. Prileglo se vam bo, da se ustavite, zadihate in pokrepčate z jezersko slatino (parking točka pri zakladu Jezerska slatina). S pogledom sledite kolovozu točno na sever - na gozdnem obronku boste zagledali gručo hiš: to je Ankova kmetija. Ena tistih, ki so stale na jezerskem bregu. No, tam so pravzaprav še zdaj, le da jezera ni več. Ime Pr Ank po ustnem izročilu izvira iz časov, ko je bil na tem mestu "ankar", to je velik rink, obroč, ali več rinkov za privezovanje čolnov. Po tem "ankarju" oziroma sidrišču naj bi dobil ime ob njem živeči kmet - Ank. Selišče pri Anku spada med prva na Jezerskem, ohranilo se je več kot tisočletje dolgo, prav do današnjih časov. Omenjajo ga vse pripovedi, ki pričajo o velikem jezeru, to je vsaj o času, ko so menihi postavili prvo leseno kapelico okoli leta 800 na rebri med Malim vrhom in Gradiščem. Žal ne vemo, koliko gospodarjev se je v tako dolgem obdobju zvrstilo na tej kmetiji, so se pa o njej ohranili drugi zanimivi podatki in zgodbe.
Svetilnik na strehi Ankove kmetije.
Plovna pot preko jezera je potekala od Mlinarjevih Korenin mimo Koglov do Anka. Do sem je prišla tudi pešpot od kapelice sv. Ožbolta mimo Žmitka čez Vernkovo P'stoto do Robleka in Anka. Tako je bilo pri Anku najpomembnejše križišče vodne in kopne poti. Prav gotovo so več uporabljali pešpot, kajti tovorili ali jezdili so predvsem po suhem. Ankova naselbina je razumljivo imela dobre možnosti za trdno gospodarstvo - bili so močni tako pri kmetovanju kot tudi pri trgovanju. V 18. stoletju je bil gospodar Ank (Stuller) eden najbogatejših na Jezerskem in je kupoval velika posestva na Koroškem. V začetku 19. stoletja je postavil prvo vodno žago kar doma, skoraj na dvorišču. Prepričan, da bodo preko Jezerskega speljali železnico, je nažagal toliko desk, da so stale kašte - skladovnice - ob poti na obeh straneh od Anka do glavne ceste, torej prav do točke, kjer si natočite jezersko slatino. Ko je gospodar že obupaval zaradi velike zaloge, pa se je za nažagan les odprla pot v Ljubljano in na vlak za v Trst. Ank je pripravljene deske z mnogimi vozovi menda kar dve leti vozil skozi Kokro v Ljubljano - in deske so se vendarle malo popeljale z vlakom.
Dalje: kjer so sedaj Ankove njive, je bil menda še po odteku jezera najgloblji svet na ravnici. Znano je tudi, da potok Meža v hudih nalivih nosi s seboj pesek in kamenje, dvakrat pa je globel zasul tudi do deset metrov na debelo. Zadnji tak zasip Ankovih njiv je znan iz leta 1856, povodenj je s sabo odnesla tudi Ankovega žagmojstra. Takrat je gospodar na dvorišču postavil znamenje z željo, da bi jih sv. Miklavž varoval pred takimi božjimi šibami. Znamenja ali cerkve sv. Nikolaja pogosto najdemo ob pomembnih pomorskih ali rečnih plovnih poteh, saj je med drugim zavetnik mornarjev in trgovcev.
Pa se na kratko ustavimo še pri živalih. V preteklosti je bila eden glavnih temeljev jezerskega kmetijstva oziroma gospodarstva tudi ovčjereja. Med Jezerjani in Solčavčani so v času od 17. do 19. stoletja stalno potekale menjave in prebiranje najkvalitetnejših živali, da bi vzredili kar najboljšo pasmo. Med najbolj prizadevnimi in odličnimi rejci so bili tudi Ankovi. Gotovo so se njihove ovce pasle tudi na zdaj skoraj povsem zaraščeni Ankovi planini. V letih okoli 1850 je bilo na Jezerskem skupno približno od 2000 do 2300 ovac. Takrat je Ank (Sajovic) na lastne stroške peljal na evropsko razstavo v Parizu (Exposition Universelle 1855) par jezerskih ovac in ovnov. Na razstavi je sodelovalo 34 držav, ogledalo si jo je preko pet milijonov obiskovalcev, gospodar pa je za ovna prejel prvo nagrado! S pariško razstavo se je jezersko-solčavska pasma ovac uradno potrdila in postala evropsko priznana, jaz pa lahko pristavim le še pobožno željo, da bi ovčke dobile tudi svoj zakladek. :)
Ovčke bi tudi imele zaklad, ne samo staje in paše.
Ankova kmetija in druge staroselske kmetije ter njihovi prebivalci so v stoletjih sobivanja z gorskim svetom stkali številne zgodbe in popisali najrazličnejše, tudi neverjetne prigode. Za prihodnje rodove domačinov, za nas ljubitelje Jezerskega, pa še za kakšnega urbanega obiskovalca ali drugega zainteresiranega bralca jih je pred leti nabral in v šopek povezal domačin Andrej Karničar. Karničar je bil v domači hiši izučen čevljar in dolgoletni oskrbnik Češke koče. Tudi mojemu očetu je predlagal, naj me, takrat sedemletno, lepo naveže na štrik, če hočemo skozi Žrelo do Vadin, pa bo. Vrli Jezerjan je tudi avtor Jezerske kronike, v kateri je kot radoveden poslušalec in sogovornik še uspel zbrati številne podatke o Jezerskem in tamkajšnjih prebivalcih. Gotovi pozabi je iztrgal velik del bogatega ljudskega izročila tega kraja, v katerega središče je postavil ljudi, običaje, dogodke in pripovedi. A kronika je resno branje. Vrnimo se k prigodam, te so gvišno sočne še bolj kot razpotegnjene skladovnice desk. Prigode so zbrane v knjigi Jezerske štorije.
Hm, kaj pa zdaj? Bo treba namesto na Jezersko najprej v knjižnico, da si poskusimo sposoditi knjigo, ki jo bo v večjih mestih ravno tisti teden iskalo po ducat navdušenih geolovcev? "Le od kod to povečano zanimanje?" se bodo spraševale knjižničarke. "Morda jo pa rabijo v kakšnem bralnem krožku ..." - Hja, lahko greste tudi v knjižnico, prepričana sem, da vam ne bo žal, če boste Jezerske štorije le uspeli dobiti v roke pred drugimi! A tokrat se raje kar potrudite do zaklada. Postavljen je na planini, ki ji je ime seveda dalo rečno sidrišče, prav tako pa tudi slapovom pod njo. Na planini danes stoji opuščena karavla. Morda se bo v prihodnje vanjo naselilo kaj koristnega, kdo ve.
Na cilju boste izvedeli, kaj sta pogruntala Ankova hvapca, ki tudi nista po župi priplavala. Nekaj o malih sivih miškah in nekaj o ... prebit rogač, našem velikem planetu! Če pa kdaj dobite v roke še druge jezerske štorije - dobrih sto jih je - boste lahko poglobljeno preštudirali bajčne in legendne, zgodovinske, kontrabantske, šaljive in zaljubljene štorije, pa take o divjih in domačih živalih ter raubšicanju. Nekaj je tudi zgodb o ljudskih povračilnih ukrepih tipa "milo za drago", svoj razdelek pa so dobili še njihovi glavni akterji. Jezerski originali.
P. S. Menjave po možnosti v stilu "miš za miš". ;)
************************
Posebno zahvalo zasluži eSlavko, ki je s pomočjo nevednega, a skrbnega bunklja poskrbel za trdno kamuflažo zaklada. Dulsineja si pač pogosto nekaj zamisli in se že vse zmeni, nato pa ugotovi, da se je znašla v težavah. Kako tipično.
Viri:
Karničar, A., 1997: Jezerske štorije. Zbirka Glasovi. Ljubljana: Kmečki glas.
Karničar, A., 1998: Jezerska kronika: Jezersko v ustnem izročilu. Zbirka Gorenjski kraji in ljudje, št. VIII. Kranj: Gorenjski muzej.
Exposition Universelle (1855), Paris. Na naslovu: https://en.wikipedia.org/wiki/Exposition_Universelle_%281855%29. Dostop: 22. 12. 2015.
************************
