Zmiraj krasna je narava Mystery Cache
-
Difficulty:
-
-
Terrain:
-
Size: 
(small)
Please note Use of geocaching.com services is subject to the terms and conditions
in our disclaimer.
Josipina Turnograjska
ZMIRAJ KRASNA JE NARAVA
Zarja rujna se razliva,
velichastni se snezhniki
chez plavoto chisto neba
kopljejo v tresochem zlatu.
In meglice nezhne, lahke
plavajo po zrachnem morju
kakor ladjice leteche.
V nebu, dirno veslajoche,
zlato solnce se pripelje,
iz svetov nam she neznanih
se vzdiguje na obnebju,
svit in zhar krog razlivaje.
Po gozdichih in po gajih
zadonijo chudni zbori,
nezhni, bistri mili glasi,
pevajochi slavo Boga.
Rahli veter v polju ziblje
rozhic kronice leskeche,
iz pereshchkov njih gorechih
se zasveti svetla solza,
nemo znamenje radosti,
Stvarniku solzica hvale.
Penice srebrne spushcha
po kamenchkih skoz livado
potok chisti in prepeva
zhuborecho svojo pesem
skupno z zbori vsega stvarstva.
In z radostjo napolnjeno
mora srce izdihniti:
O prekrasna je narava!
Leto je, hudo pripeka
zharko solnce na zemljico,
ki utrujena zdihuje
po dezhja hladilnih kapljah.
Omaguje nje zhivljenje,
ko ji kri ozhivljajocha
voda hladna posahnuje.
Kar naenkrat se uzdigne
izza gor visokih vrhov
siv oblachek, kakor da bi
klicalo ga solnce. Hitro
plava k njemu in chim blizhe,
bolj strahotna je podoba.
Kot poshasti strahovite
se ga primejo oblaki
in v strashnem, urnem tiru
se dvigujo po obnebju,
in postaja chrno temno.
In zashvigne zharna strela
chez temnino, in kot da bi
bilo znamenje naravi,
zdaj razpochi ta vse veze:
grom bobnechi zemljo stresa
in po strmih gor votlinah
se stoglasno mu oglasha
jek grozechi, da s podnebja
se usiplje gosta tocha,
slap vrshi, bobni grmeche,
hudournik se narashcha
in poplavi, kar narava
ustvarila je v radost nasho.
V strashnem boju glasno pricha
celo stvarstvo — nebo — zemlja,
da se tudi v divjem sporu
kar lepo je — lepo kazhe.
In srce trepeche, mora
iz globine izdihniti:
O prekrasna je narava!
Solnce plava zhe za gore.
Zadnje svoje svetle zharke
razposhilja chez nebesa
in obliva zemljo z zlatom.
Zadnji zbogom nam prinese
hladni pihljaj, dih jesenski,
ki igra se milosladko
s pozlachenimi vrshichi
dreves zhe orumenelih.
Zhe je solnce blizu grobu,
tone, pada v zlato morje,
kar naenkrat zablishchijo
gore v charovitem svitu.
Iz gorechega srca jim
poshlje solnce plam slovesni.
Skale blede, osnezheni
in v nebo kipechi vrhi
se blishche v njegovem zharu
kakor demanti plamechi.
Zor rumeni opasuje
snezhne vrhe in zavija
zemljo vso v krasoto rajsko,
zmiraj bolj plamti in zhari.
Radostno kipe meglice
po prechistem zlatem nebu,
v lahke vjemajo peruti
boje krasno se blishcheche.
Zmiraj bolj v njih dan pojema,
bolj bledi in omaguje,
dok zablishchi v zahodu
mila zvezda zlatosvetla.
In prevzeto mora srce
iz globine izdihniti:
O prekrasna je narava!
Noch je tiha zemljo trudno
spet zavila v chrno krilo,
vsa narava v sladkem miru
odpochiva in nabira
si mochi za dan prihodnji.
Vse je mrtvo. Zima ledna
je poslala na zemljico
mirijado svojih hcheric,
snezhnih zvezdic. Z njih je stkala
za premrzlo zemljo krilce,
krilce krasno, vse srebrno,
in chez njega se razpenja
temno nebo neizmerno
in svetovi migljajochi
mu poshiljajo luch svetlo.
Blesketa se na obzorju
in po sredi zlatih luchic
tam vesla premila luna,
luch prechudno razlivaje
chez osnezheno zemljico.
Nje odeja lesketa se
v zlatem svitu tak prechudno,
kot da biseri blestechi
bi po njej se lesketali.
Chudno dvigajo se kope
gor visokih proti nebu,
segajo v obnebje temno
ko duhovi sveti, chisti,
kteri hrepenijo k Bogu.
Chara takega objeto
mora srce izdihniti:
Zmiraj krasna je narava.
(1851)
Additional Hints
(Decrypt)
Bfgnaxv fgben bo qerirfh/Erznvaf bs gur fghzc ol gur gerr